Kdo so “prijatelji ljudstva” in kako se bore proti socialnim demokratom
“Rusko bogastvo”1 je začelo vojni pohod proti socialnim demokratom. Gospod N. Mihajlovski, eden izmed glavnih ljudi pri tem časopisu, je že v 10. številki lanskega letnika napovedal “polemiko” proti “našim tako imenovanim marksistom ali socialnim demokratom”.2 Nato sta izšla članka g. S. Krivenka: “O kulturnih samotarjih” (12. št.) in ing. N. Mihajlovskega: “Literatura in življenje” (1. in 2. št. “R. b.” za l. 1894.). Poglede tega časopisa na našo ekonomsko stvarnost pa je najpopolneje razložil g. S. Južakov v sestavku: “Vprašanja ekonomskega razvoja Rusije” (v 10. in 12. št.). Ti gospodje, ki si lastijo pravico, izražati v svojem časopisu ideje in taktiko resničnih “prijateljev ljudstva”, so izraziti sovražniki socialne demokracije. Poskusimo si ogledati te “prijatelje ljudstva”, njihovo kritiko marksizma, njihove ideje, njihovo taktiko.
Gospod N. Mihajlovski posveča največjo pozornost teoretičnim temeljem marksizma in se zato ustavlja posebno pri analizi materialističnega pojmovanja zgodovine. Najprej v splošnih potezah navaja vsebino marksistične literature, ki razlaga ta nauk, potem pa začenja svojo kritiko s takole tirado:
“Predvsem,” pravi, “se samo po sebi vsiljuje vprašanje: v katerem delu je razložil Marx svoje materialistično pojmovanje zgodovine? V ,Kapitalu' nam je podal zgled logične sile, združene z erudicijo, s prizadevnim raziskovanjem tako vse ekonomske literature kakor tudi ustreznih dejstev. Privlekel je na dan zdavnaj pozabljene ali danes nikomur znane teoretike ekonomske vede in ni pustil vnemar najmanjših podrobnosti, ki jih najdeš v vseh mogočih poročilih tovarniških inšpektorjev ali v podatkih strokovnjakov v raznih specialnih komisijah; skratka, prebrskal je velikansko množino stvarnega gradiva, bodisi da utemelji ali pa ponazori svoje ekonomske teorije. Če je ustvaril ,popolnoma novo' pojmovanje zgodovinskega procesa, razjasnil vso preteklost človeštva z novega stališča in povzel rezultate vseh doslej obstoječih filozofsko-zgodovinskih teorij, je to seveda napravil prav tako skrbno: dejansko je pregledal in kritično analiziral vse znane teorije o zgodovinskem procesu in obdelal cel kup dejstev iz svetovne zgodovine. Primerjava z Darwinom, ki je v marksistični literaturi tako v navadi, nas še bolj potrjuje v tej misli. Kaj je pravzaprav vse Darwinovo delo? Nekaj posplošujočih, med seboj najtesneje povezanih idej, ki kronajo cel Mont Blanc stvarnega gradiva. Kje pa najdeš Marxovo delo, ki bi temu ustrezalo? Takega dela ni. In ne samo da Marx ni napisal takega dela, temveč ga ni niti v vsej marksistični literaturi kljub vsej njeni obsežnosti in širini.”
Vsa ta tirada je nadvse značilna, ker iz nje vidimo, kako slabo razumejo “Kapital” in Marxa med občinstvom. Pod težo silne prepričevalnosti Marxove razlage se pred njim globoko klanjajo in ga hvalijo, hkrati pa popolnoma spregledujejo temeljno vsebino njegovega nauka in – kakor da se ni nič zgodilo – gonijo dalje staro lajno “subjektivne sociologije”. Ob tej priložnosti se nehote spomniš zelo primernega motta, ki ga je postavil Kautsky svoji knjigi o Marxovem ekonomskem nauku:
Wer wird nicht einen Klopstock loben?
Doch wird ihn jeder lesen? Nein.
Wir wollen weniger erhoben
und fleissiger gelesen sein!*
Tako je! G. Mihajlovski naj bi Marxa nekoliko manj hvalil, pa ga marljiveje bral ali, še bolje, se resneje zamislil v to, kar bere.
“V ,Kapitalu' nam je podal Marx zgled logične moči, združene z erudicijo,” pravi g. Mihajlovski. G. Mihajlovski pa nam je s tem izrekom dal zgled blesteče fraze, združene s prazno vsebino, je pripomnil neki marksist. In ta pripomba je popolnoma pravilna. V čem pa se je pravzaprav dejansko pokazala ta Marxova moč logike? Kakšne rezultate je dala? Če beremo citirano tirado g. Mihajlovskega, si lahko mislimo, da je Marx vso to moč posvetil “ekonomskim teorijam” v najožjem pomenu te besede – in nič več. In da bi še močneje poudaril ozke meje torišča, na katerem je razvijal Marx moč svoje logike, namigava g. Mihajlovski na “najmanjše podrobnosti”, na “prizadevnost”, na “nikomur znane teoretike” itd. Iz tega sledi, kakor da Marx ni vnesel v metode za konstrukcijo teh teorij nič bistveno novega, nič omembe vrednega, kakor da je pustil meje ekonomske vede prav take, kakršne so postavili prejšnji ekonomisti, ne da bi jih bil razširil, ne da bi bil dal ekonomski vedi “popolnoma novo” pojmovanje. Vsakdo, ki je bral “Kapital”, pa ve, da je to skoz in skoz neresnica. Ob tej priložnosti je prav, da se spomnimo, kaj je g. Mihajlovski pisal o Marxu pred šestnajstimi leti, ko je polemiziral z vulgarno-buržoaznim g. J. Žukovskim.3 Najsi so bili tedaj časi drugačni, najsi so bila čustva nekoliko bolj sveža, vsekakor sta bila ton in vsebina sestavka g. Mihajlovskega popolnoma drugačna.
“Končni namen tega dela je prikazati razvojni zakon (v izvirniku: das oekonomische Bewegungsgesetz – ekonomski zakon gibanja) sodobne družbe, pravi K. Marx v svojem ,Kapitalu' in ta svoj program tudi strogo dosledno izvaja” – tako se je izražal g. Mihajlovski leta 1877. Poglejmo si bolj od blizu ta – po kritikovem priznanju – strogo dosledni program, ki hoče “prikazati ekonomski razvojni zakon sodobne družbe”.
Že sama ta formulacija nas postavlja pred nekaj vprašanj, ki jih je treba razjasniti. Čemu neki govori Marx o “sodobni (moderni)” družbi, ko so vsi ekonomisti pred njim razpravljali o družbi nasploh? V kakšnem smislu uporablja besedo “sodobna”, po kakšnih znakih loči sodobno družbo od drugih? In dalje – kaj neki pomeni: ekonomski zakon gibanja družbe? Pri ekonomistih smo bili vajeni slišati – in, mimogrede povedano, to je ena izmed priljubljenih idej publicistov in ekonomistov tistega kroga, kateremu pripada “Rusko bogastvo” – da je samo proizvodnja vrednosti podrejena zgolj ekonomskim zakonom, medtem ko je razdelitev menda odvisna od politike, od tega, kako vpliva na družbo oblast, inteligenca itd. V kakšnem smislu neki govori Marx o ekonomskem zakonu gibanja družbe in imenuje poleg tega ta zakon Naturgesetz – naravni zakon? Kako naj to razumemo, ko je vendar toliko domovinskih sociologov popisalo na kupe papirja o tem, da so družbeni pojavi ločeni od naravno zgodovinskih pojavov in da je zaradi tega treba za raziskovanja prvih uporabljati čisto posebno “subjektivno metodo v sociologiji”?
Vsi ti pomisleki se vsiljujejo naravno in nujno vselej, kadar je govora o “Kapitalu”, in mimo njih more seveda samo popolna nevednost. Da razrešimo ta vprašanja, bomo navedli poprej še en stavek iz istega predgovora h “Kapitalu” – samo nekaj vrstic niže:
“Moje stališče je,” pravi Marx, “da gledam na razvoj ekonomske družbene formacije kot na naravno zgodovinski proces.”4
Dovolj je že, da preprosto primerjamo samo ti dve navedeni mesti iz predgovora, pa bomo videli, da je ravno v tem temeljna ideja “Kapitala”, ki jo je Marx – kakor smo slišali – izvedel strogo dosledno in z izredno logično močjo. V zvezi z vsem tem naj poudarimo predvsem dve okoliščini: Marx govori samo o eni “družbenoekonomski formaciji”, namreč o kapitalistični, saj pravi, da je preučeval razvojni zakon samo te formacije in nobene druge. Prvič to. Drugič pa naj poudarimo metodo, po kateri je Marx prišel do svojih zaključkov; ta metoda je obstajala, kakor smo pravkar zvedeli od g. Mihajlovskega v “prizadevnem raziskovanju ustreznih dejstev”.”
Zdaj pa preidimo k analizi te temeljne ideje “Kapitala”, ki se ji je skušal naš subjektivni filozof tako prebrisano izogniti. Kaj pravzaprav pomeni pojem: ekonomska družbena formacija? Zakaj moremo in moramo razvoj te formacije imeti za naravno-zgodovinski proces? To sta vprašanji, ki stojita zdaj pred nami. Omenil sem že, da je s stališča starih (ne za Rusijo) ekonomistov in sociologov pojem družbeno-ekonomske formacije popolnoma odveč: ti ekonomisti in sociologi razpravljajo namreč o družbi nasploh, se prerekajo s Spencerji o tem, kaj je družba nasploh, kaj je namen in bistvo družbe nasploh itd. Pri teh razglabljanjih se ti subjektivni sociologi opirajo na take argumente, kakor npr.: namen družbe so koristi vseh njenih članov in zato zahteva pravičnost táko in táko organizacijo; red, ki ne ustreza taki idealni organizaciji (“Sociologija mora začeti z neko utopijo” – te besede g. Mihajlovskega, ki spada med avtorje subjektivne metode, dobro označujejo bistvo njihove metode), je nenormalen in ga je treba odpraviti. “Bistvena naloga sociologije,” razglablja npr. g. Mihajlovski, “je v tem, da razjasni družbene pogoje, v katerih se zadovoljuje ta ali druga potreba človeške narave.” Vidite torej, da tega sociologa zanima samo taka družba, ki zadovoljuje človeško naravo, nikakor pa ne kake take družbene formacije, ki utegnejo poleg drugega temeljiti na takem “človeški naravi” neustrezajočem pojavu, kakor je zasužnjevanje večine po manjšini. Vidite tudi, da s stališča tega sociologa ne more biti niti govora o tem, da bi na razvoj družbe gledali kot na naravno zgodovinski proces. (“Kadar sociolog ugotovi, da je nekaj zaželeno ali nezaželeno, mora najti pogoje za uresničenje tega zaželenega ali za odstranitev nezaželenega” – “za uresničenje takih in takih idealov,” modruje isti g. Mihajlovski.) Še več, ne more biti govora niti o razvoju, temveč samo o raznih oddaljitvah od “zaželenega”, o “defektih”, ki so se pripetili v zgodovini zaradi … zaradi tega, ker ljudje niso bili pametni, ker niso znali natanko doumeti, kaj zahteva človeška narava, ker niso znali odkriti pogojev za uresničenje takega pametnega reda. Jasno je, da Marxova osnovna ideja o naravno-zgodovinskem procesu v razvoju družbenoekonomskih formacij do temelja spodkopava to otročjo moralo, ki hoče, da bi jo imenovali sociologijo. Kako je Marx prišel do te osnovne ideje? S tem, da je iz raznih področij družbenega življenja oddelil ekonomsko področje, da je iz vseh družbenih odnosov izločil proizvodne odnose kot temeljne, prvotne odnose, ki določajo vse druge odnose. Marx sam je potek svojih raziskovanj o tem vprašanju opisal takole:
“Prvo delo, ki sem se ga lotil, da bi razrešil dvome, ki so me vznemirjali, je bila kritična analiza Heglove Filozofije prava.5 To delo me je privedlo do sklepa, da pravnih odnosov kakor tudi političnih oblik ne moremo izvajati in pojasnjevati iz njih samih in še tem manj iz tako imenovanega splošnega razvoja človeškega duha. Kajti ti odnosi imajo svoje korenine v materialnih, življenjskih odnosih, katerih celotnost imenuje Hegel po zgledu angleških in francoskih pisateljev 18. stoletja ,meščansko družbo'. Anatomijo meščanske družbe pa je treba iskati v politični ekonomiji. Rezultate, do katerih me je privedlo raziskovanje meščanske družbe, lahko na kratko formuliram takole: V družbeni proizvodnji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose – v proizvodne odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih proizvajalnih sil. Celotnost teh proizvodnih odnosov tvori ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, ki se na njej dviga juridična in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način proizvodnje materialnega življenja je pogoj socialnemu, političnemu in duhovnemu procesu življenja nasploh. Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč, obratno, njihova družbena bít določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne proizvajalne sile družbe v protislovje z obstoječimi proizvodnimi odnosi ali – in to je le pravni izraz za isto stvar – z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik za proizvajalne sile se pretvorijo ti odnosi v njihove spone. Tedaj nastopi obdobje socialne revolucije. S spremembo ekonomske osnove se počasneje ali hitreje izvrši prevrat v vsej velikanski vrhnji stavbi. Ko proučujemo take prevrate, moramo vselej razlikovati med materialnim prevratom pod ekonomskimi pogoji proizvodnje, ki se da ugotoviti s prirodoslovno točnostjo, in pravnimi, političnimi, religioznimi, umetniškimi ali filozofskimi, skratka, ideološkimi oblikami, v katerih se ljudje tega konflikta zavedo in ga izbojujejo. Kakor ne presojamo posameznika po tem, kaj misli sam o sebi, tako ne moremo presojati take prevratne dobe po njeni zavesti, temveč moramo prav obratno to zavest razložiti iz protislovij materialnega življenja, iz obstoječega konflikta med družbenimi proizvajalnimi silami in proizvodnimi odnosi … Azijski, antični, fevdalni in moderni buržoazni proizvodni način lahko v velikih obrisih označimo za progresivna obdobja v zgodovini ekonomskih družbenih formacij.”6
Ta ideja materializma v sociologiji je bila že sama po sebi genialna. Seveda je bilo to začasno samo hipoteza, toda taka hipoteza, ki je prvikrat omogočala strogo znanstven odnos do zgodovinskih in družbenih vprašanj. Sociologi, ki se dotlej niso znali približati najpreprostejšim in tako prvotnim odnosom, kakršni so proizvodni odnosi, so se lotevali kar naravnost raziskovanja in proučevanja politično-pravnih oblik, tičali v mnenju, da nastajajo te oblike iz takih ali drugačnih idej človeštva v določeni dobi – in so pri tem tudi obtičali; rezultat je bil vedno tako, kakor da ljudje družbene odnose zavestno ustvarjajo. Toda ta zaključek, ki se je do kraja izrazil v ideji o Contrat Social7 (njeni sledovi so močno vidni v vseh sistemih utopičnega socializma), je bil v popolnem protislovju z vsemi zgodovinskimi ugotovitvami. Nikdar se še ni dogajalo in se tudi sedaj ne dogaja, da bi si člani družbe predstavljali celotnost družbenih odnosov, v katerih žive, kot nekaj določenega, celotnega, prežetega s takim in takim načelom; nasprotno, množica se podzavestno prilagaja tem odnosom in si jih tako malo predstavlja kot posebne zgodovinske družbene odnose, da so bili npr. menjalni odnosi, v katerih so ljudje živeli mnoga stoletja, razjasnjeni šele prav v zadnjem času. To protislovje je odpravil materializem s tem, da je analizo poglobil prav do izvora teh človekovih družbenih idej; in njegov zaključek, da je razvoj idej odvisen od razvoja stvari, je edini, ki je združljiv z znanstveno psihologijo. Nadalje pa je ta hipoteza še po drugi strani prvikrat povzdignila sociologijo na stopnjo znanosti. Vse dotlej so sociologi v zamotani mreži družbenih pojavov zelo težko razločevali važne in nevažne pojave (to je korenina subjektivizma v sociologiji) in niso znali odkriti objektivnega kriterija za tako razlikovanje. Materializem pa je dal popolnoma objektiven kriterij s tem, da je “proizvodne odnose” oddelil kot družbeno strukturo ter omogočil, da se tudi za te odnose uporabi tisti splošno znanstveni kriterij ponavljalnosti, o katerem so subjektivisti trdili, da se pri sociologiji ne da uporabiti. Vse dotlej, dokler so se omejevali na ideološke družbene odnose (tj. na take, ki jih ljudje najprej predelajo v svoji zavesti1 in se šele potem oblikujejo), niso mogli opaziti ponavljalnosti in pravilnosti v družbenih pojavih raznih dežel in njihova znanost je bila v najboljšem primeru samo opis teh pojavov, izbor surovega gradiva. Analiza materialnih družbenih odnosov (tj. takih, ki se oblikujejo, ne da bi jih ljudje najprej predelali v svoji zavesti: ko zamenjujejo proizvode, stopajo namreč ljudje v proizvodne odnose, ne da bi se sploh zavedali, da gre tu za družbeni proizvodni odnos) je takoj omogočila, da so opazili to ponavljalnost in pravilnost ter posplošili družbeno ureditev raznih dežel v en sam osnovni pojem: družbena formacija. Samo táko posploševanje je tudi omogočilo, da so od opisa (in ocene s stališča ideala) družbenih pojavov prešli k njihovi strogo znanstveni analizi, in sicer k taki analizi, ki ugotavlja na primer, kaj loči eno kapitalistično deželo od druge, in raziskuje, kaj je vsem skupno.
Tretjič, naposled, je ta hipoteza prvikrat omogočila znanstveno sociologijo tudi zato, ker je šele redukcija družbenih odnosov na proizvodne odnose in teh na razvojno stopnjo proizvajalnih sil dala trdno podlago za predstavo, da je razvoj družbenih formacij naravno-zgodovinski proces. Samo po sebi je razumljivo, da brez takega gledanja tudi družbene znanosti ne more biti. (Subjektivisti so na primer priznavali zakonitost zgodovinskih pojavov, niso pa bili sposobni videti v njihovi evoluciji naravno-zgodovinskega procesa – in sicer prav zaradi tega ne, ker so se ustavljali ob človeških družbenih idejah in smotrih, ne da bi si znali te ideje in smotre razložiti iz materialnih družbenih odnosov.)
Marx pa, ki je izrekel to hipotezo v 40-ih letih, se je lotil stvarnega (to nota bene) preučevanja gradiva. Vzel je eno izmed družbeno-ekonomskih formacij – sistem blagovnega gospodarstva – in je na podlagi velike množice podatkov (preučeval jih je celih 25 let) najpodrobneje analiziral zakone o funkcioniranju in razvoju te formacije. Ta analiza se omejuje samo na proizvodne odnose med člani družbe: ne da bi se zaradi pojasnjevanja stvari kdaj zatekal h kakim drugim momentom, ki so izven teh proizvodnih odnosov, nam Marx omogoča, da vidimo, kako se razvija blagovna organizacija družbenega gospodarstva, kako se ta organizacija spreminja v kapitalistično in pri tem ustvarja (že v mejah proizvodnih odnosov) antagonistična razreda buržoazije in proletariata in kako ta kapitalistična organizacija družbenega gospodarstva razvija produktivnost družbenega dela in s tem hkrati ustvarja element, ki prihaja v nepremostljivo protislovje s samimi osnovami te kapitalistične organizacije.
Táko je okostje “Kapitala”. Vsa stvar pa je v tem, da se Marx s tem okostjem ni zadovoljil, da se ni omejil na sámo “ekonomsko teorijo” v navadnem pomenu besede; čeprav je razlagal Marx ustroj in razvoj določene družbene formacije izključno le s proizvodnimi odnosi, je vendarle povsod in nenehno raziskoval tem proizvodnim odnosom ustrezajoče vrhnje stavbe in tako povsod obdajal okostje z mesom in krvjo. Prav zato je “Kapital” tudi imel tako velikanski uspeh, zakaj ta knjiga “nemškega ekonomista” je vso kapitalistično družbeno formacijo prikazala tako, da jo vidi bralec kakor živo pred seboj – z vsemi stranmi njenega življenja, z dejanskim družbenim izrazom antagonizma med razredi, ki je svojstven proizvodnim odnosom, z buržoazno politično vrhnjo stavbo, ki utrjuje gospostvo kapitalističnega razreda, z buržoaznimi idejami o svobodi, enakosti itd., z buržoaznimi družinskimi odnosi. Zdaj bo razumljivo, da je primerjava z Darwinom popolnoma pravilna: “Kapital” ni nič drugega kakor “nekaj posplošujočih, med seboj najtesneje povezanih idej, ki kronajo cel Mont Blanc stvarnega gradiva”. In če kdo, ki je bral “Kapital” ni znal opaziti teh posplošujočih idej, ni tega kriv Marx, zakaj Marx je, kakor smo videli, opozoril na te ideje že v predgovoru. Še več, ta primerjava je pravilna ne samo z zunanje strani (ki g. Mihajlovskega, ne vem zakaj, posebno zanima), temveč tudi z notranje. Kakor je napravil Darwin konec naziranju, da živalske in rastlinske vrste niso z ničimer med seboj povezane, da so nastale po naključju, da jih je “ustvaril bog”, da so nespremenljive, in kakor je prvi postavil biologijo na popolnoma znanstveno podlago, ko je ugotovil spremenljivost vrst in kontinuiteto med njimi – tako je tudi Marx napravil konec naziranju, da je družba mehaničen agregat individuov, ki ga lahko oblast (ali pa, kar je isto, družba in vlada) po mili volji spreminja in ki nastaja ter se spreminja zgolj po naključju, in tako prvi postavil sociologijo na znanstveno podlago, s tem da je opredelil pojem družbenoekonomske formacije kot celotnosti določenih proizvodnih odnosov ter ugotovil, da je razvoj takih formacij naravno-zgodovinski proces.
Sedaj – odkar je namreč izšel “Kapital” – ni materialistično pojmovanje zgodovine nič več hipoteza, temveč znanstveno dokazana teza. In dokler ne bomo imeli drugega načina, s katerim bi lahko znanstveno razložili funkcioniranje in razvoj katere koli družbene formacije – in sicer ravno družbene formacije, ne pa življenja neke dežele ali naroda ali celo razreda ipd. – dokler ne bomo imeli drugega načina, ki bi prav tako, kakor je znal to storiti materializem, mogel vnesti red v “ustrezajoča dejstva” in znal podati živo sliko določene formacije ter jo hkrati strogo znanstveno razložiti, vse dotlej bo materialistično pojmovanje zgodovine sinonim za družbeno znanost. Materializem ni, kakor misli g. Mihajlovski, “pretežno znanstveno pojmovanje zgodovine”, temveč edino znanstveno pojmovanje zgodovine.
In mar si lahko zdaj predstavljate kaj bolj zabavnega, kakor je dejstvo, da so se našli ljudje, ki so prebrali “Kapital”, pa niso znali najti v njem materializma! Kje je materializem? – sprašuje g. Mihajlovski z odkritosrčno osuplostjo.
Bral je “Komunistični manifest” in ni opazil, da so v njem sedanji sistemi – bodisi pravni, politični, družinski, verski in filozofski – razloženi materialistično ter da celo kritika socialističnih in komunističnih teorij išče in nahaja njihove korenine v takih in takih proizvodnih odnosih.
Bral je “Bedo filozofije”, pa ni opazil, da v njej Marx analizira Proudhonovo sociologijo z materialističnega stališča, da kritizira rešitev, ki jo je za najrazličnejša zgodovinska vprašanja predlagal Proudhon, na podlagi načel materializma, in da avtor v vseh svojih navodilih, kjer je treba iskati gradivo za rešitev teh vprašanj, kaže na proizvodne odnose.
Bral je “Kapital” in ni opazil, da ima pred seboj vzorec na materialistični metodi sloneče znanstvene analize določene – in sicer najbolj zamotane – družbene formacije, vzorec, ki so ga vsi priznali in ga ni nihče prekosil. G. Mihajlovski pa se vam ne premakne z mesta in si beli glavo z globokoumnim vprašanjem: “V katerem delu je Marx razložil svoje materialistično pojmovanje zgodovine?”
Vsak poznavalec Marxa bi mu na to odgovoril z drugim vprašanjem: v katerem delu pa Marx ni razlagal svojega materialističnega pojmovanja zgodovine? Toda g. Mihajlovski bo najbrž izsledil Marxova materialistična preučevanja šele tedaj, ko bodo pod ustreznimi številkami navedena v kakem historiografskem delu kakega Karajeva pod rubriko: “ekonomski materializem”.
Najbolj zanimivo pa je, da dolži g. Mihajlovski Marxa da ni “revidiral (sic!) vseh znanih teorij o zgodovinskem procesu”. To pa je že nadvse zabavno. V čem pa je bila, v devetih desetinah, vsebina teh teorij? V čisto apriornih, dogmatičnih, abstraktnih konstrukcijah o tem, kaj je družba, kaj je progres itd. (Nalašč jemljem primere, ki so blizu duhu in srcu g. Mihajlovskega.) Toda te teorije so neuporabne že zaradi svojega izvora, zaradi svojih osnovnih metod, zaradi svoje popolne in brezupne metafizike. Kajti začenjati z vprašanji, kaj je družba, kaj je progres itd. – pomeni začenjati pri repu. Od kod boste vzeli pojem o družbi in progresu nasploh, ko pa še niste preučili posamezno niti ene družbene formacije, ko niste znali niti definirati tega pojma, ko se niste znali niti lotiti resnega, dejanskega preučevanja, objektivne analize kakršnih koli družbenih odnosov? Najočitnejše znamenje metafizike, s katero .se je začela vsaka znanost, je ravno to: dokler se niso znali lotiti preučevanja dejstev, so vedno a priori konstruirali splošne teorije, ki so vedno ostale brezplodne. Metafizik-kemik, ki še ni znal dejansko raziskovati kemičnih procesov, je skonstruiral teorijo o tem, kakšna sila tiči v sorodnosti kemičnih elementov. Metafizik-biolog je razpravljal o tem, kaj je življenje in življenjska sila. Metafizik-psiholog je razglabljal o tem, kaj je duša. Že sam tak način je bil nesmiseln. Ne moremo presojati o duši, ne da bi razjasnili posamezne psihične procese: tu mora biti napredek ravno v tem, da opustimo splošne teorije in filozofske konstrukcije glede tega, kaj je duša, in da znamo preučevanje dejstev, ki označujejo take ali drugačne psihične procese, postaviti na znanstveno podlago. Zato je očitek g. Mihajlovskega prav tako neumesten, kakor če bi metafizik-psiholog, ki je vse svoje življenje pisal “raziskave” o vprašanju, kaj je duša (ne da bi znal prav razložiti vsaj najpreprostejši psihični pojav), obdolžil psihologa-znanstvenika, da ni revidiral vseh znanih teorij o duši. Ta psiholog-znanstvenik je zavrgel filozofske teorije o duši, začel neposredno preučevati materialno bazo psihičnih pojavov – živčne procese in je, recimo, analiziral in razložil ta in ta psihični proces ali te in te psihične procese. In naš psiholog-metafizik bere to delo, ga hvali, češ kako dobro so opisani procesi in kako temeljito so raziskana dejstva – a mu vse to še ni dovolj. Oprostite vendar – se vznemirja naš metafizik, ki sliši, kako vsi naokrog govore, da je ta učenjak podal popolnoma novo pojmovanje psihologije, posebno metodo znanstvene psihologije – oprostite vendar, se razburja nas filozof, v katerem delu pa je razložena ta metoda? V tem delu so vendar “vendarle samo dejstva”! Saj ni niti sledu o reviziji “vseh znanih filozofskih teorij o duši”! To delo pač nikakor ne ustreza!
Prav tako seveda tudi “Kapital” ni ustrezno delo za sociologa-metafizika, ki ne vidi, da so apriorna razpravljanja o tem, kaj je družba, brezplodna, in ki ne razume, da take metode stvari ne preučujejo in ne razjasnjujejo, temveč pojmu družbe samo podtikajo bodisi buržoazne ideje angleškega kramarja ali pa malomeščansko-socialistične ideale ruskega demokrata – in prav nič več. Zato pa so tudi vse te filozofsko-zgodovinske teorije nastajale in se razblinjale kot milni mehurčki; v najboljšem primeru so bile simptom družbenih idej in odnosov določene dobe in niso niti za las pomaknile naprej človekovega pojmovanja vsaj kakih posameznih, zato pa resničnih (ne pa takih, ki “ustrezajo človeški naravi”) družbenih odnosov. Velikanski korak naprej, ki ga je glede tega napravil Marx, je bil ravno v tem, da je vsa ta razglabljanja o družbi in progresu nasploh zavrgel, zato pa podal znanstveno analizo določene družbe in določenega – kapitalističnega – progresa. G. Mihajlovski pa očita Marxu, da je začel z glavo namesto z repom, z analizo dejstev namesto s končnimi zaključki, s preučevanjem posameznih, zgodovinsko določenih družbenih odnosov namesto s splošnimi teorijami o tem, kaj so ti družbeni odnosi nasploh! In g. Mihajlovski sprašuje: “Kje je tu ustrezno delo?” O, premodri subjektivni sociolog!!
Če bi se naš subjektivni filozof omejil samo na to, da ne ve, v katerem delu je Marx utemeljil materializem, bi še ne bilo tako hudo. G. Mihajlovski pa začenja, dasi ni nikjer našel ne le utemeljitve, temveč tudi ne razlage materialističnega pojmovanja zgodovine (mogoče pa ravno zato, ker tega ni našel), tej doktrini pripisovati pretenzije, ki jih ni nikdar izrekla. Najprej navaja iz Blossa citat, da je Marx razglasil popolnoma novo pojmovanje zgodovine, nato pa vam kratko malo razpravlja dalje, češ da si ta teorija lasti zaslugo da je “razjasnila človeštvu njegovo preteklost”, da je pojasnila “vso (sic!!?) preteklost človeštva” itd. To pa je že čisto navadna laž! Marxova teorija si lasti le to zaslugo, da je razložila kapitalistično družbeno organizacijo in nobene druge. Če pa je uporaba materializma pri analizi in razlagi ene družbene formacije dala tako sijajne rezultate, je popolnoma naravno, da materializem v zgodovini ni več hipoteza, temveč znanstveno preskušena teorija; popolnoma naravno je, da ta metoda nujno velja tudi za ostale družbene formacije, čeprav dejansko še niso bile posebej preučene in podrobno analizirane – prav tako, kakor velja ideja transformizma, dokazana na podlagi zadostnega števila dejstev, za vso biologijo, čeprav za posamezne živalske in rastlinske vrste doslej še ni bilo mogoče natanko ugotoviti, kako se transformirajo. In kakor si transformizem nikakor ne lasti zasluge, da je pojasnil “vso” zgodovino oblikovanja vrst, temveč samo to, da je metode za to pojasnitev postavil na znanstveno raven, tako tudi materializem ni v zgodovini nikoli pretendiral na to, da bi vse pojasnil, marveč samo, da je pokazal “edino znanstveno”, kakor se je izrazil Marx (v “Kapitalu”), metodo za razlago zgodovine. G. Mihajlovski potvarja Marxa najprej s tem, da pripisuje materializmu v zgodovini nesmiselne pretenzije, češ da je “razjasnil vse”, da je našel “ključ za vse ključavnice v zgodovini” (pretenzije, ki jih je seveda Marx v svojem “pismu”8 o sestavkih Mihajlovskega takoj in v zelo ostri obliki zavrnil); nato se ščeperi s temi pretenzijami, ki si jih je sam izmislil, na koncu pa navaja resnične Engelsove misli – resnične zato, ker jih tokrat citira in ne pripoveduje s svojimi besedami – da je namreč politično ekonomijo, kakor jo pojmujejo materialisti, “treba šele ustvariti”, kajti “doslej nam je dala samó” zgodovino kapitalistične družbe9; iz tega pa g. Mihajlovski napravi zaključek, da se “s temi besedami torišče ekonomskega materializma silno zožuje”! Po vsem tem lahko presodite, kako bistroumne, resne in dostojne metode polemike uporablja g. Mihajlovski. Kako neskončno naiven ali kako neskončno domišljav mora biti človek, ki računa, da takih trikov ne bo nihče opazil! Najprej je potvoril Marxa, potem se je razčeperil s svojo lastno potvorbo, nato pa je navedel nekaj resničnih misli – in zdaj si drzne razglašati, da te misli zožujejo torišče ekonomskega materializma!
Kakšne vrste in kvalitete je to njegovo ščeperjenje, lahko vidimo iz sledečega primera, ko Mihajlovski takole modruje: “Marx jih nikjer ne utemeljuje” – namreč osnov teorije ekonomskega materializma. “Resda je Marx skupaj z Engelsom nameraval napisati delo filozofsko-zgodovinskega in zgodovinsko-filozofskega značaja in ga celo tudi napisal (v letih 1845 do 1846), toda to delo ni nikdar izšlo. Engels pravi: ,Prvi del tega spisa10 obsega razlago materialističnega pojmovanja zgodovine in ta samo dokazuje, kako nepopolno je še bilo najino takratno znanje ekonomske zgodovine.'” “Potemtakem,” zaključuje g. Mihajlovski, “sta osnovne točke ,znanstvenega socializma' in teorije ekonomskega materializma odkrila in takoj nato tudi razložila v ,Manifestu' v času, ko je bilo po lastnem priznanju enega izmed avtorjev njuno znanje, ki je potrebno za tako delo, še zelo nepopolno.”
Kajne, kako ljubezniva je ta kritika! Engels pravi, da je bilo njuno znanje ekonomske “zgodovine” nepopolno in da zato tudi nista izdala svoje knjige “splošnega” zgodovinsko-filozofskega značaja. G. Mihajlovski pa razlaga to po svoje, češ da njuno znanje ni zadostovalo “za tako delo”, kakor je izdelava “osnovnih točk znanstvenega socializma”, tj. znanstvene kritike “buržoaznega” reda, ki sta jo podala že v “Manifestu”. Zdaj gre pač za eno ali drugo: ali g. Mihajlovski ni sposoben, da bi doumel razliko med poskusom, zajeti vso filozofijo zgodovine, in poskusom, znanstveno razložiti buržoazni režim, ali pa misli, da Marx in Engels nista imela dovolj znanja za kritiko politične ekonomije. Tudi v tem primeru je zelo neusmiljen, ko nam ne razodene svojih misli o tej pomanjkljivosti in nam ne pove svojih popravkov in dopolnil. Če sta se Marx in Engels odločila, da ne bosta objavila zgodovinsko-filozofskega dela in da bosta osredotočila vse svoje sile na znanstveno analizo ene same družbene organizacije, tedaj dokazuje to samo zelo visoko stopnjo njune znanstvene vestnosti. Če pa se je g. Mihajlovski sklenil razčeperiti nad to Engelsovo pripombo, češ da sta Marx in Engels razlagala svoje nazore, čeprav sta se sama zavedala, da njuno znanje še ne zadostuje, da bi jih izdelala, potem to razodeva samo način polemike, ki ne priča niti o razumu niti o čutu za dostojnost.
Drug primer, ko pravi g. Mihajlovski: “Za utemeljitev ekonomskega materializma kot zgodovinske teorije je napravil več Marxov alter ego – Engels. Ta je napisal posebno zgodovinsko delo ,Izvor družine, privatne lastnine in države' v zvezi (im Anschluss) z raziskovanji L. Morgana. Ta ,Anschluss' je izredno pomemben. Knjiga Američana Morgana je izšla več let potem, ko sta Marx in Engels podala osnove ekonomskega materializma, in sicer popolnoma neodvisno od njega.” In glej, “ekonomska materialista sta se pridružila” tej knjigi; ker pa v predzgodovinski dobi ni bilo razrednega boja, sta tej formuli materialističnega pojmovanja zgodovine dodala “popravek”, da je poleg proizvodnje materialnih dobrin določujoči moment proizvodnja človeka samega, tj. proizvodnja otrok, ki je imela prvenstveno vlogo v prvotni epohi, ko je bilo delo po svoji produktivnosti še premalo razvito.
Engels pravi: “Velika Morganova zasluga je v tem, da je v rodovnih zvezah severnoameriških Indijancev našel ključ, ki rešuje silno važne, doslej nerešljive uganke najstarejše grške, rimske in nemške zgodovine.”
“Torej,” pravi spričo tega g. Mihajlovski, “proti koncu 40-ih let je bilo odkrito in razglašeno popolnoma novo, materialistično in resnično znanstveno pojmovanje zgodovine, ki ima za zgodovinsko znanost prav tak pomen, kakor ga ima Darwinova teorija za sodobno prirodoslovje.” Toda to pojmovanje – ponavlja nato g. Mihajlovski še enkrat – ni bilo nikdar znanstveno utemeljeno. “Ne samo da ni bilo preskušeno na podlagi obsežnega, raznovrstnega gradiva (“Kapital” pač “ni ustrezno delo”: v njem so samo dejstva in prizadevna raziskovanja!), temveč ni bilo niti dovolj motivirano bodisi s kritiko ali z izločitvijo drugih filozofsko-zgodovinskih sistemov.” Engelsova knjiga “Herrn E. Dührings Umwälzung der Wissenschaft” (“Gospoda Evgena Dühringa prevrat v znanosti”) so “le bistroumni, mimogrede izrečeni poskusi” in zato misli g. Mihajlovski, da lahko popolnoma obide množico bistvenih vprašanj, ki jih je to delo načelo, čeprav ti bistroumni poskusi” zelo bistroumno odkrivajo puhlost sociologij, “ki začenjajo z utopijami”; čeprav je Engels v tem delu podal podrobno kritiko tiste “teorije nasilja”, ki pravi, da je ekonomski ustroj odvisen od politično-pravnega reda, in ki jo tako vneto izvajajo g. publicisti “Ruskega bogastva”. V resnici je pač dokaj laže odpraviti delo z nekaj besedami, ki ničesar ne povedo, kakor pa resno analizirati vsaj eno vprašanje, ki je v spisu materialistično rešeno; vrh tega tako početje ni nevarno, ker cenzura bržkone ne bo nikdar dovolila prevoda te knjige in jo zato g. Mihajlovski lahko imenuje bistroumno brez strahu za svojo subjektivno filozofijo.
Še značilnejša in bolj poučna (za ilustracijo, da je jezik dan človeku zato, da prikriva z njim svoje misli – ali da puhlosti daje obliko misli) je ocena Marxovega “Kapitala”. – “V ,Kapitalu' so sijajne strani zgodovinske vsebine, toda (ta slavni “toda”! To niti ni “toda”, temveč tisti znameniti “mais”, ki preveden v ruski jezik pomeni: “ušesa ne rastejo čez glavo”) že po samem namenu knjige so prikrojene za eno samo določeno zgodovinsko obdobje in ne utrjujejo osnovnih tez ekonomskega materializma, marveč obravnavajo kratko malo ekonomsko plat določene skupine zgodovinskih pojavov.” Z drugimi besedami: “Kapital”, ki je vsekakor posvečen ravno preučevanju kapitalistične družbe, podaja materialistično analizo te družbe in njenih vrhnjih stavb, “toda” g. Mihajlovski se rajši izogne tej analizi: vidite, tu gre le za “eno samo ” obdobje, g. Mihajlovski pa hoče zajeti vsa obdobja, in sicer tako zajeti, da ne bi posebej govoril o nobenem. Da doseže ta namen, da bi zajel vsa obdobja in se v bistvu ne bi nobenega dotaknil, ima samo eno pot: pot splošnega besedičenja in fraz, “blestečih” in praznih. In g. Mihajlovski obvlada umetnost frazarjenja tako dovršeno, da se v tem nihče ne more meriti z njim. Po njegovem se ni vredno (posebej) ukvarjati z bistvom Marxovih raziskovanj zategadelj, ker pač Marx “ne utrjuje osnovnih tez ekonomskega materializma, temveč kratko malo obravnava ekonomsko stran določene skupine zgodovinskih pojavov”. Kakšna globokoumnost! – “Ne utrjuje”, marveč “kratko malo obravnava”! – Zares, kako preprosto se dá vsako vprašanje zamegliti s frazo! Če npr. Marx na mnogih mestih dokazuje, da slone državljanska enakopravnost, svobodna pogodba in podobne osnove pravne države na odnosih med proizvajalci blaga, – kaj pomeni to? Ali s tem utrjuje materializem ali ga samo “kratko malo” obravnava? Naš filozof se z njemu lastno skromnostjo izogiba bistvenemu odgovoru in dela zaključke kar iz svojih “bistroumnih poskusov”, blesteče govoriti in ničesar povedati.
Njegov zaključek pa se glasi: “Nič čudnega ni, da so za teorijo, ki si domišlja, da je osvetlila svetovno zgodovino, celih 40 let, odkar so jo razglasili, stara grška, rimska in germanska zgodovina še vedno nerešene uganke; ključ za rešitev teh ugank pa je dal, prvič, človek, ki mu je bila teorija ekonomskega materializma popolnoma tuja in ki ni o njej ničesar vedel, drugič pa je k temu pripomogel neekonomski faktor. Nekoliko smešen vtis zbuja têrmin ,proizvodnja človeka samega', proizvodnja otrok, têrmin, ki se ga Engels oprijema, da bi ohranil vsaj besedno zvezo z osnovno formulo ekonomskega materializma. Vendar je prisiljen priznati, da se človeško življenje mnogo vekov ni oblikovalo po tej formuli.” In v resnici, g. Mihajlovski, “nekoliko čudno” polemizirate! Marxova teorija je trdila, da osnov za “osvetlitev” zgodovine ne smemo iskati v ideoloških, marveč v materialnih družbenih odnosih. Zaradi pomanjkanja stvarnega gradiva ni bilo mogoče uporabiti te metode za analizo nekaterih zelo važnih pojavov najstarejše zgodovine Evrope, na primer gentilne organizacije,12 ki je prav zato tudi ostala uganka.2 Bogato gradivo, ki ga je zbral Morgan v Ameriki, pa mu je omogočilo, da je analitično preučil bistvo gentilne organizacije; pri tem je prišel do zaključka, da razlage te organizacije ne smemo iskati v ideoloških odnosih (npr. pravnih ali verskih), temveč v materialnih. Popolnoma jasno je, da to dejstvo sijajno potrjuje materialistično metodo – in nič več. Če pa g. Mihajlovski temu nauku očita, da je, prvič, ključ za rešitev najtežjih zgodovinskih ugank našel človek, ki mu je bila teorija ekonomskega materializma “popolnoma tuja”, se lahko samo čudimo, kako slabo znajo ljudje razlikovati to, kar govori njim v prid, od tistega, kar jih temeljito pobija. Drugič – modruje naš filozof – proizvodnja otrok ni ekonomski faktor. V katerem Marxovem ali Engelsovem spisu pa ste brali, da govorita določno o ekonomskem materializmu? Ko sta označevala svoj svetovni nazor, sta ga imenovala čisto preprosto materializem. Njuna osnovna ideja (popolnoma določno izražena že v samem prej navedenem citatu iz Marxa) je bila, da se družbeni odnosi ločijo v materialne in ideološke. Ideološki odnosi tvorijo le vrhnjo stavbo nad materialnimi odnosi, ki se oblikujejo mimo človekove volje in zavesti kot oblika (rezultat) človekove dejavnosti, ki ji je namen vzdrževati njegov obstoj. Razlago politično-pravnih oblik, pravi Marx v prej navedenem citatu, je treba iskati v “materialnih življenjskih odnosih”. Pa menda ne misli g. Mihajlovski, da spadajo odnosi, ki se tičejo proizvodnje otrok, med ideološke odnose? Pojasnila, ki jih daje g. Mihajlovski v tej zvezi, so tako značilna, da se je vredno ustaviti ob njih. “Če še tako duhovičimo s ,proizvodnjo otrok',” pravi g. Mihajlovski, “v prizadevanju, da bi ugotovili vsaj besedno zvezo med njo in ekonomskim materializmom; če se v zamotani mreži pojavov družbenega življenja proizvodnja otrok še tako prepleta z ostalimi pojavi, med drugim tudi z ekonomskimi, ima vendar svoje lastne, fiziološke in psihične korenine. (G. Mihajlovski, ali imate mar pred seboj dojenčke, ko posebej pripovedujete, da ima proizvodnja otrok fiziološke korenine?! Čemu se izmotavate s takim čvekanjem?) Tudi to nam priča, da so teoretiki ekonomskega materializma napravili svoje zaključke ne samo brez upoštevanja zgodovine, temveč tudi brez upoštevanja psihologije. Nobenega dvoma ni, da so v zgodovini civiliziranih dežel rodovne vezi izgubile svoj pomen, težko pa je trditi kaj takega z isto gotovostjo o neposrednih spolnih in družinskih vezeh. Pod pritiskom čedalje bolj zamotanega življenja sploh so se te vezi seveda silno spreminjale, toda z določeno mero dialektične spretnosti bi bilo mogoče dokazovati, da tvorijo ,vrhnjo stavbo' nad spolnimi in družinskimi odnosi ne samo pravni, temveč tudi ekonomski odnosi sami. Mi se sicer s tem ne bomo ukvarjali, vendar naj vseeno omenimo institucijo dediščine.”
Navsezadnje se je našemu filozofu vendarle posrečilo, da se je od praznih fraz3 povzpel k določenim dejstvom, ki se dajo preveriti in ki ne dopuščajo, da bi se o bistvu stvari “čvekalo” kar tjavdan. Poglejmo, kako naš kritik Marxa dokazuje, da je institucija dediščine vrhnja stavba nad spolnimi in družinskimi odnosi. “V dediščino zapuščajo,” modruje g. Mihajlovski, “produkte ekonomske proizvodnje (,Produkti ekonomske proizvodnje'!! Kako učeno je to! Kako blagodoneče! In kako krasen jezik!) in sámi instituciji dediščine je do neke mere pogoj dejstvo ekonomske konkurence. Toda, prvič, v dediščino zapuščajo tudi nematerialne vrednosti, kar se izraža v skrbi za vzgojo otrok v duhu očetov.” Vzgoja otrok spada torej k instituciji dediščine! V ruskem državljanskem zakoniku je na primer paragraf z naslednjim določilom: “Starši se morajo z domačo vzgojo truditi, da vzgoje njihovo nrav (otrok) in tako pomagajo namenom oblasti.” Ali naš filozof morda to imenuje institucijo dediščine? – “Drugič pa, – čeprav ostanemo izključno samo na ekonomskem področju – če si institucije dediščine ne moremo misliti brez tistih produktov proizvodnje, ki se zapuščajo v dediščino, si slednjega prav tako ne moremo misliti brez produktov ,proizvodnje otrok', brez njih in brez tiste zamotane in napete psihike, ki se jim neposredno pridružuje.” (Slišite, pazite na jezik: zamotana psihika “se pridružuje” produktom proizvodnje otrok! Kajne, kako čudovito je to!) Institucija dediščine je torej vrhnja stavba nad družinskimi in spolnimi odnosi, in sicer zato, ker si dediščine ne moremo misliti brez prozvodnje otrok. Saj to je že pravo odkritje Amerike! Doslej so vsi bili mnenja, da nam more proizvodnja otrok prav tako malo razložiti institucijo dediščine, kakor nam nujnost, da se človek hrani, ne razloži – institucije lastnine. Doslej so vsi mislili tako: če npr. v Rusiji v dobi razcveta zemljiškogosposkega sistema13 zemlja ni bila dedna (ker so jo šteli le za pogojno lastnino), je treba razlago za to iskati v posebnostih tedanje družbene organizacije. G. Mihajlovski pa bržkone meni, da je tako kratko malo zaradi tega, ker je bila psihika, ki se je pridruževala produktom proizvodnje otrok tedanjega zemljiškega gospoda, premalo zamotana.
Samo poglejte nekoliko “prijatelju ljudstva” pod kožo – da parafraziramo znano rečenico – pa boste zagledali buržuja. Kakšen drug smisel pa naj pravzaprav imajo razglabljanja g. Mihajlovskega, da je institucija dediščine povezana z vzgojo otrok, s psihiko proizvodnje otrok, ipd., če ne tega, da je institucija dediščine prav tako večna, nujno potrebna in sveta kakor vzgoja otrok! Resda se je g. Mihajlovski potrudil, da si zavaruje zasilni izhod z izjavo, da je “institucija dediščine do neke mere pogoj dejstvo ekonomske konkurence” – toda to ni nič drugega kakor poskus, in vrh tega nečeden poskus, da bi se izmaknil jasnemu odgovoru na zastavljeno vprašanje. Kako naj sprejmemo na znanje to pripombo, ko nam ne črhne niti besedice o tem, do katere “neke mere” je dediščina odvisna od konkurence, ko nam sploh ne pojasni, v čem je pravzaprav ta zveza med konkurenco in institucijo dediščine? Prvi pogoj za institucijo dediščine pa je dejanska privatna lastnina, ta pa nastane šele tedaj, ko nastopi menjava blaga. Osnova ji je že porajajoča se specializacija družbenega dela in odtujevanje proizvodov na trgu. Dokler so npr. vsi člani prvotne indijanske srenje izdelovali vse proizvode, ki so jim bili potrebni, skupno, je bila nemogoča tudi privatna lastnina. Ko pa je v srenjo prodrla delitev dela in so njeni člani začeli vsak zase proizvajati ta ali oni proizvod in ga prodajati na trgu, se je kot izraz te materialne diferenciacije proizvajalcev blaga pojavila institucija privatne lastnine. Tako privatna lastnina kakor tudi dediščina sta kategoriji take družbene ureditve, v kateri so se že izoblikovale osamosvojene, male (monogamne) družine in se je začela razvijati menjava blaga. Primer, ki ga navaja g. Mihajlovski, dokazuje torej ravno nasprotno od tistega, kar je z njim hotel dokazati.
G. Mihajlovski je dejansko pokazal še na nekaj – in ta njegova pripomba je spet svoje vrste biser! “Kar se tiče rodovnih vezi,” nadaljuje s svojim popravljanjem materializma, “so v zgodovini civiliziranih narodov obledele bodisi dejansko pod vplivom proizvodnih oblik (Spet izmikanje, le še bolj očitno. Kakšnih proizvodnih oblik? Gola fraza!), ali pa so se razkrojile v svojem lastnem nadaljevanju in posplošenju – v nacionalnih vezeh.” Nacionalne vezi so torej nadaljevanje in posploševanje rodovnih vezi! G. Mihajlovski očitno jemlje svoje predstave o zgodovini družbe iz tiste otroške zgodbice, ki jo pripovedujejo gimnazijcem. Zgodovina družbe – pravi ta šolski nauk – obstaja v tem, da je bila v začetku družina, ta celica sleherne družbe,4 nato se je družina menda razrasla v pleme, pleme pa v državo. In če g. Mihajlovski z važnim obrazom ponavlja to otročjo bedarijo, izpričuje – med drugim – samo to, da nima najmanjšega pojma tudi o razvoju ruske zgodovine. Če je mogoče govoriti o rodovnem načinu življenja v starodavni Rusiji, je nedvoumno, da že v srednjem veku, v dobi moskovskega carstva, teh rodovnih vezi ni bilo več, to pa pomeni, da država ni slonela na rodovnih, temveč na krajevnih zvezah: zemljiški gospodje in samostani so sprejemali kmete iz različnih krajev, srenje pa, ki so tako nastale, so bile čisto teritorialne zveze. O nacionalnih vezeh v pravem pomenu besede pa je za tisto dobo komaj mogoče govoriti: država se je delila na posamezne “dežele”, deloma celo kneževine, ki so ohranile žive sledove prejšnje avtonomije, posebnosti v upravi, včasih tudi svoje posebne vojaške sile (krajevni boljarji so hodili na vojno s svojimi lastnimi četami), svoje posebne carinske meje itd. Šele v novem obdobju ruske zgodovine (približno od 17. stoletja dalje) so se vse te pokrajine, dežele in kneževine dejansko združile v eno samo celoto. Te združitve, velespoštovani g. Mihajlovski, pa niso povzročile rodovne vezi, niti njihovo nadaljevanje in posplošenje, marveč čedalje živahnejša menjava blaga med pokrajinami, postopno naraščajoč blagovni promet, koncentracija malih krajevnih trgov v en sam vseruski trg. Ker so bili voditelji in gospodarji tega procesa kapitalisti-trgovci, ni bila ustvaritev teh nacionalnih vezi nič drugega kakor ustvaritev buržoaznih vezi. G. Mihajlovski je z obema svojima stvarnima opombama le pobil samega sebe in nam ni dal nič drugega kakor le dva primera buržoaznih vulgarnosti – vulgarnosti zato, ker je institucijo dediščine razlagal s proizvodnjo otrok in njeno psihiko, nacionalnost pa z rodovnimi vezmi, a buržoaznih zato, ker je kategorije in vrhnje stavbe neke zgodovinsko določene družbene formacije (ki temelji na menjavi blaga) jemal za tako splošne in večne, kakor so vzgoja otrok in “neposredne” spolne vezi.
Pri tem je nadvse značilno tole: kakor hitro je naš subjektivni filozof poskušal preiti od fraz h konkretnim stvarnim navedbam, je obtičal v luži. In v tem ne posebno čistem položaju se očitno imenitno počuti: tam ti lepo sedi, se dela lepega in čofota, da brizga blato okrog. Če hoče npr. ovreči trditev, da je zgodovina ena sama vrsta epizod razrednega boja, vam z modrim obrazom izjavi, da je to “skrajnost”, in pravi: “Kljub mednarodnemu delavskemu združenju, ki ga je ustanovil Marx in ki se je organiziralo zato, da bi vodilo razredni boj, so se francoski in nemški delavci vendarle klali in pobijali med seboj”, kar naj bi menda dokazovalo, da materializem ni računal “z demonom nacionalnega samoljubja in nacionalne mržnje”. Taka trditev kaže, kako kritik niti najmanj ne razume, da so poglavitna osnova te mržnje zelo realni interesi trgovske in industrijske buržoazije in da pomeni govoriti o nacionalnem čustvu kot samostojnem faktorju samo prikrivati bistvo stvari. Sicer smo pa že videli, kako globoko pojmuje naš filozof narodnost. G. Mihajlovski ne zna zavzeti do Internacionale14 drugačnega stališča, kakor da pravi s čisto bureninsko15 posmehljivostjo: “Marx je vodja mednarodnega združenja delavcev, ki je sicer razpadlo, a ga nameravajo znova oživiti.” Če seveda kdo vidi nec plus ultra mednarodne solidarnosti v sistemu “pravične” menjave blaga, kakor se malomeščansko bedasto širokousti kronist domačega življenja v 2. št. “Ruskega bogastva”; če kdo ne razume, da je prvi pogoj in osnova blagovne menjave, bodisi pravične ali nepravične, vselej gospostvo buržoazije in da vse dotlej, dokler ne uničimo gospodarske organizacije, ki temelji na menjavi blaga, ni mogoče odpraviti mednarodnih spopadov, tedaj je seveda razumljivo, da za Internacionalo nima drugega kot porogljivost. Tedaj je razumljivo, če g. Mihajlovski nikakor ne more doumeti preproste resnice, da je edino sredstvo za boj proti nacionalni mržnji organiziranje in strnitev razreda zatiranih za boj proti razredu zatiralcev v vsaki posamezni deželi, združitev teh nacionalnih delavskih organizacij v eno samo mednarodno delavsko vojsko za boj proti mednarodnemu kapitalu. Kar pa se tiče tega, da so se delavci kljub obstoju Internacionale klali med seboj, naj opomnimo g. Mihajlovskega samo na dogodke Komune, ko se je pokazal dejanski odnos organiziranega proletariata do vladajočih razredov, ki so se vojskovali.
V vsej polemiki g. Mihajlovskega so posebno nesramne njegove metode. Če ni zadovoljen s taktiko Internacionale, če ne soglaša z idejami, v imenu katerih se organizirajo evropski delavci, naj bi jih vsaj naravnost in odkrito kritiziral in razložil svoje misli o smotrnejši taktiki, o pravilnejših nazorih. V svoji polemiki pa ne navaja nikakih določenih, jasnih ugovorov, temveč med celo poplavo fraz stresa vse križem nesmiselne zbadljivke. Kako naj tega ne imenujemo blatenje, posebno če pomislimo, da v Rusiji ni dovoljeno legalno zagovarjati idej in taktike Internacionale? Enake metode uporablja g. Mihajlovski, kadar polemizira z ruskimi marksisti: namesto da bi se potrudil vestno in pravilno formulirati te ali druge njihove trditve in jih potem odkrito in stvarno kritiziral, se rajši oprijemlje odlomkov marksistične argumentacije, ki jih je slišal, in potem potvarja samo argumentacijo. Presodite sami: “Marx je bil premoder in preučen, da bi si domišljal, da je ravno on odkril idejo zgodovinske nujnosti in zakonitosti družbenih pojavov … Na nižjih stopnjah (marksistične lestvice)5 tega ne vedo (da ,ideja zgodovinske nujnosti ni novost, ki bi jo bil Marx izumil ali odkril, temveč že zdavnaj ugotovljena resnica') ali pa imajo vsaj zelo meglene pojme o tem, koliko umskih sil in energije se je v stoletjih porabilo, da je bila ugotovljena ta resnica.”
Take izjave utegnejo seveda res napraviti vtis na ljudi, ki prvič slišijo o marksizmu, in pri takih ljudeh kritik lahko doseže svoj namen: popačiti, razčeperiti se in “zmagati” (tako ocenjujejo, kakor se sliši, članke g. Mihajlovskega sami sodelavci “Ruskega bogastva”). Vsakdo, ki vsaj nekoliko pozna Marxa, pa bo takoj sprevidel vso zlaganost in napihnjenost takih metod. Lahko kdo z Marxom ne soglaša, ne more mu pa oporekati, da ni z najpopolnejšo natančnostjo formuliral svojih nazorov, ki so bili v primeri z nazori prejšnjih socialistov novost. Novost je bila v tem: prejšnji socialisti so mislili, da lahko utemelje svoje nazore s tem, da pokažejo, kako so množice v sedanjem sistemu izkoriščane, koliko boljši bi bil družbeni red, v katerem bi vsakdo prejel, kar zasluži, in da je tak idealni red v skladu s “človeško naravo”, s pojmovanjem razumsko-nravstvenega življenja itd. Marx pa se s takim socializmom ni hotel zadovoljiti. Ni se omejil le na to, da je sedanji družbeni red karakteriziral, ocenil in obsodil, temveč ga je znanstveno razložil tako, da je temu sedanjemu redu, ki je v raznih evropskih in izvenevropskih državah različen, poiskal skupno osnovo – kapitalistično družbeno formacijo ter zakone njenega funkcioniranja in razvoja objektivno analiziral (pokazal je, da je eksploatacija v tem družbenem redu nujna). Prav tako se Marx ni hotel zadovoljiti s trditvijo, da samo socialistični družbeni red ustreza človeški naravi, kakor so govorili sociologi. Z isto objektivno analizo kapitalističnega reda je dokazoval, da se mora ta red nujno spremeniti v socialistični red. (K vprašanju, kako je ravno Marx to dokazoval in kako je g. Mihajlovski temu ugovarjal, se še povrnemo.) Tu imamo vir tistega sklicevanja na nujnost, ki ga pogosto srečavamo pri marksistih. Očitno je, kako je g. Mihajlovski popačil ves problem: vso stvarno vsebino teorije, vse njeno bistvo je izpustil in nato prikazal stvar v taki luči, kakor da se vsa teorija reducira na eno samo besedo “nujnost” (“samo nanjo se ne smemo sklicevati v zamotanih praktičnih zadevah”), kakor da je dokaznost te teorije v tem, da tako narekuje zgodovinska nujnost. Z drugimi besedami: zamolčal je vsebino nauka, pograbil en sam njegov izraz in že se začenja spet ščeperiti s tem “naravnost banalnim krogom”, v katerega je sam sprevrgel Marxov nauk. Temu ščeperjenju seveda ne bomo sledili, ker smo se že dovolj seznanili s to rečjo. Naj le prevrača kozolce v zabavo in veselje g. Burenina (ki g. Mihajlovskemu ni zaman zapel hvalnice v časniku “Novoje vremja”16), naj le, potem ko se je poslovil od Marxa, bevska nanj izza plota, češ: “njegova polemika z utopisti in idealisti je že tako enostranska”, tj. tudi če marksisti ne ponavljajo njenih argumentov. Teh izpadov ne moremo imenovati drugače kakor bevskanje, kajti g. Mihajlovski ni proti tej polemiki navedel dobesedno nobenega stvarnega, določenega, preverjenega ugovora; in kakor bi se sicer radi pogovorili o tej témi, ker je ta polemika po našem mnenju izredno važna za rešitev ruskih socialističnih vprašanj, pa le ne moremo odgovoriti na bevskanje in nam ne preostane drugega, kakor da skomignemo z rameni:
Ej, kužek mora biti res močan, če na slona laja!17
Nadvse zanimivo je nadaljnje razglabljanje g. Mihajlovskega o zgodovinski nujnosti, ker se nam v njem vsaj delno razkriva dejanska idejna prtljaga “našega znanega sociologa” (tega častnega naslova je g. Mihajlovski deležen skupaj z g. V. V. med liberalnimi predstavniki naše “kulturne javnosti”). G. Mihajlovski govori o “konfliktu med idejo zgodovinske nujnosti in pomenom osebne dejavnosti”: javni delavci se motijo, ako mislijo, da so odločilni faktorji, kajti v resnici so le “slepo orodje”, “lutke, ki jih iz skrivnostnega podzemlja sučejo notranji zakoni zgodovinske nujnosti” – tak zaključek namreč sledi, po njegovem, iz te ideje, ki jo zato imenuje “brezplodno” in “vodeno”. Bržkone vsakemu bralcu ne bo jasno, od kod je g. Mihajlovski pobral vso to bedarijo z lutkami ipd. Ideja o konfliktu med determinizmom in nravstvenostjo, med zgodovinsko nujnostjo in pomenom osebnosti spada namreč med priljubljene konjičke našega subjektivnega filozofa. Popisal je cele kupe papirja in načvekal kopico malomeščansko-sentimentalnih neslanosti, da bi razvozlal ta konflikt v prid nravstvenosti in vloge osebnosti. V resnici pa ni tu nobenega konflikta: izmislil si ga je g. Mihajlovski sam, pač v strahu (in sicer upravičenem), da bo determinizem spodnesel tla malomeščanski morali, ki je njemu tako pri srcu. Ideja determinizma, ki ugotavlja, da ravnajo ljudje po neki nuji, in ki zavrača nesmiselno bajko o svobodi volje, nikakor ne izključuje niti razuma niti človekove zavesti niti presojanja njegovih dejanj. Ravno nasprotno, le deterministični nazor nam omogoča, da človekova dejanja strogo in pravilno presodimo, ne pa da po mili volji zvračamo odgovornost na svobodno voljo. Ravno tako tudi ideja zgodovinske nujnosti prav nič ne spodbija vloge osebnosti v zgodovini: vsa zgodovina je sestavljena iz dejanj osebnosti, ki nedvomno nastopajo kot odločilni faktorji. Stvarno vprašanje, ki se pojavlja, kadar presojamo družbeno dejavnost osebnosti, je namreč v tem, ob kakih pogojih je njeni dejavnosti zagotovljen uspeh, kje je poroštvo, da ta dejavnost ne bo ostala posamezno dejanje, ki utone v morju njej nasprotujočih dejanj? To pa vsebuje tudi drugo vprašanje, ki ga socialni demokrati rešujejo drugače kakor ostali ruski socialisti: kako naj dejavnost, ki ima namen uresničiti socialistični red, pritegne množice, da bi dosegla pomembne uspehe? Rešitev tega vprašanja je očitno naravnost in neposredno odvisna od tega, kako si predstavljamo grupacijo družbenih sil v Rusiji, kako si predstavljamo razredni boj, iz katerega se oblikuje ruska stvarnost; g. Mihajlovski pa se je spet samo vrtel okrog tega vprašanja in ni niti poskusil, da bi ga pravilno zastavil ali ga poskušal tako ali drugače rešiti. Socialno-demokratska rešitev tega vprašanja temelji, kakor je znano, na naziranju, da ruski ekonomski red predstavlja buržoazna družba in da je iz nje mogoč samo en izhod, ki nujno poteka iz samega bistva buržoaznega reda – namreč razredni boj proletariata proti buržoaziji. Resna kritika bi se očitno morala usmeriti bodisi proti naziranju, da je naš družbeni red buržoazen, bodisi proti pojmovanju bistva tega reda in zakonov njegovega razvoja – toda g. Mihajlovskemu še na misel ne pride, da bi se loteval resnih vprašanj.
Rajši se maže iz zadrege s praznim besedičenjem, da je nujnost preveč splošen oklepaj ipd. Seveda, g. Mihajlovski, vsaka ideja bo preveč splošen oklepaj, če boste iz nje kakor iz mehko kuhanega jajca najprej pobrali vso vsebino, nato pa se začeli ukvarjati z lupino, ki vam je ostala! In s to lupino, pod katero se skrivajo dejansko resna in pereča vprašanja sodobnosti, se g. Mihajlovski najrajši ukvarja. Tako npr. s posebnim ponosom poudarja, da “ekonomski materializem ignorira ali nepravilno razlaga vprašanja o herojih in množici”. Samo poglejte: vprašanje, iz kakšnega boja med razredi in na kakšni podlagi se oblikuje današnja ruska stvarnost, je za g. Mihajlovskega najbrž preveč splošno in se mu zato rajši izogne. Silno pa ga zanima vprašanje, kakšni so odnosi med herojem in množico, ne glede na to, ali gre za množico delavcev, kmetov, tovarnarjev, zemljiških gospodov. Morda so tudi to “zanimiva” vprašanja, toda očitati materialistom, da posvečajo vsa svoja prizadevanja rešitvi vprašanj, ki se tičejo neposredno osvoboditve delavskega razreda, pomeni, da si ljubitelj filistrske znanosti in nič več. Svojo “kritiko”(?) materializma zaključuje g. Mihajlovski s tem, da še enkrat poskuša prikazati dejstva napačno in da si še enkrat skuša pomagati s sleparijo. Najprej izraža dvom o pravilnosti Engelsovega mnenja18, da so cehovski ekonomisti trdovratno zamolčali “Kapital” (in ta svoj dvom smešno utemeljuje s tem, da so v Nemčiji številne univerze!), nato pa pravi: “Marx nikakor ni računal izrecno na ta krog bralcev (delavcev) in je pričakoval marsikaj tudi od znanstvenikov.” Popolnoma napačno: Marx se je prav dobro zavedal, kako malo sme računati na objektivnost in na znanstveno kritiko buržoaznih predstavnikov znanosti, in je svoje mnenje glede tega popolnoma jasno povedal v zaključni besedi k drugi izdaji “Kapitala”. Zapisal je: “Razumevanje, na katero je kmalu naletel “Kapital” v širokih krogih nemškega delavskega razreda, je najboljše plačilo za moje delo. Dunajski tovarnar g. Mayer, čigar ekonomsko stališče je buržoazno, je v brošuri, ki je izšla med nemško-francosko vojno, dobro pogodil, da so veliki smisel za teorijo, ki je veljal za nemško podedovano lastnost, tako imenovani omikani razredi v Nemčiji popolnoma zgubili, nasprotno pa se med delavskim razredom oživlja.”19
Mihajlovski pa je materializmu znova hotel nekaj podtakniti, in sicer docela po prvem vzorcu: “Teorija (materializma) ni bila nikdar znanstveno utemeljena in preverjena.” To je teza. Dokaz pa je: “Posamezne dobre strani zgodovinske vsebine pri Engelsu, Kautskem in nekaterih drugih (kakor tudi v spoštovanem Blossovem delu) bi lahko prebile tudi brez etikete ekonomskega materializma, kajti (pazite: ,kajti'!) dejansko (sic!) upoštevajo vso celotnost družbenega življenja, čeprav v tem akordu prevladuje ekonomska struna.” Zaključek …: “v znanosti se ekonomski materializem ni obnesel.”
Znani trik! Da bi dokazal neutemeljenost teorije, jo g. Mihajlovski najprej popači s tem, da ji podtika nesmiselno hotenje, da namreč noče upoštevati celotnosti družbenega življenja, medtem ko so ravno nasprotno materialisti (marksisti) bili prvi socialisti, ki so poudarili, da je nujno potrebno analizirati ne samo ekonomsko stran družbenega življenja, temveč vse njegove strani6, nato pa g. Mihajlovski ugotavlja, da so z ekonomiko materialisti “dejansko” “dobro” razjasnili vso celotnost družbenega življenja (dejstvo, ki avtorja očitno pobija); iz tega pa nazadnje zaključuje, da se “materializem ni obnesel”. Zato pa so se vaša potvarjanja, g. Mihajlovski, tako imenitno obnesla!
To, vidite, je vse, kar navaja g. Mihajlovski, da bi “ovrgel” materializem. Ponavljam: tu ni nikake kritike, to je golo domišljavo čvekanje. Vprašajmo kogar koli, kakšne argumente je navedel g. Mihajlovski proti nazoru, da so proizvodni odnosi temelj vseh drugih; s čim je ovrgel pravilnost pojmovanja družbene formacije in naravno-zgodovinskega razvojnega procesa teh formacij, pojmovanja, kakor ga je izoblikoval Marx z materialistično metodo; kako je dokazoval nepravilnost materialističnih razlag različnih zgodovinskih vprašanj, kakor so jih podali prav tisti pisatelji, ki jih je sam izbral – na vsa ta vprašanja bo moral vsakdo odgovoriti: nikakih argumentov ni navedel, z ničimer ni ovrgel, nobenih nepravilnosti ni odkril. Samo vrtel se je okrog teh vprašanj, si prizadeval bistvo stvari zabrisati s frazami in si mimogrede izmišljal razne prazne izgovore.
Težko je pričakovati kaj resnega od takega kritika, ki v 2. št. “Ruskega bogastva” nadaljuje s svojim pobijanjem marksizma. Razlika je samo v tem, da se je njegova iznajdljivost v podtikanjih že izčrpala in da zdaj začenja uporabljati tuja podtikanja.
Najprej besediči o “zamotanosti” družbenega življenja: tako npr. spravlja zdaj v zvezo z ekonomskim materializmom že galvanizem, ker so Galvanijevi poskusi “napravili vtis” tudi na Hegla. Čudovita bistroumnost! Z istim uspehom bi lahko tudi g. Mihajlovskega spravili v zvezo s kitajskim cesarjem! Mar sledi iz tega kaj drugega, kakor da so na svetu ljudje, ki uživajo v tern, da govorijo neumnosti?!
“Bistvo zgodovinskega razvoja stvari,” nadaljuje g. Mihajlovski, “se sploh ne da dognati in ga tudi nauk ekonomskega materializma ni dognal, čeprav se očitno opira na dva stebra: na odkritje vse določujočega pomena oblik proizvodnje in menjave in na neizpodbitnost dialektičnega procesa.”
Materialisti se torej opirajo na “neizpodbitnost” dialektičnega procesa, to se pravi, da svoje sociološke teorije grade na Heglovih triadah.21 Tu imamo pred sabo tisti šablonski, očitno že zdavnaj obrabljeni očitek buržoaznih kritikov Marxa, da se marksizem opira na Heglovo dialektiko. Ker ti gospodje niso mogli navesti nobenega bistvenega argumenta proti Marxovemu nauku, so pograbili Marxov način izražanja ter napadali izvor teorije, misleč, da bodo s tem izpodbili njeno bistvo. In g. Mihajlovski se brez pomišljanja zateka k podobnim metodam. Za povod mu je rabilo neko poglavje v Engelsovem spisu proti Dühringu.22 Ko Engels ugovarja Dühringu, ki je napadel Marxovo dialektiko, pravi, da Marxu nikdar niti na misel ni prišlo, da bi s Heglovimi triadami kar koli “dokazoval”, da je Marx samo preučeval in preiskoval dejanski proces, da je bil njegov edini kriterij za teorijo to, ali je bila v skladu z resničnostjo. Če pa se je pri tem včasih pokazalo, da razvoj kakega družbenega pojava ustreza Heglovi shemi: teza – negacija – negacija negacije, ni to prav nič čudnega, kajti v naravi se to pogosto dogaja. Nato pa navaja Engels primere iz prirodno zgodovinskega (razvoja zrna) in družbenega področja, kakor npr. dejstvo, da je spočetka obstajal prakomunizem, nato privatna lastnina in potem kapitalistično podružbljanje dela, ali: spočetka primitivni materializem, nato idealizem in končno znanstveni materializem ipd. Vsakomur je jasno, da je težišče Engelsove argumentacije v tem: naloga materialistov je, da pravilno in točno prikažejo resnični zgodovinski proces – da vztrajanje pri dialektiki, zbiranje primerov, ki dokazujejo pravilnost triade, ni nič drugega kakor ostanek tistega heglovstva, iz katerega je zrasel znanstveni socializem, ostanek njegovega načina izražanja. In v resnici: če že imamo kategorično izjavo, da je nesmiselno kar koli “dokazovati” s triadami, da tega nihče niti nameraval ni – kakšen pomen naj imajo potem primeri “dialektičnih” procesov? Mar ni jasno, da se hoče s tem pokazati le na izvor nauka in nič več? G. Mihajlovski čuti to sam, ko pravi, da se teoriji njen izvor ne sme šteti v krivdo. Da bi pa v Engelsovih razpravah videli kaj več kakor izvor teorije, bi bilo treba kajpak pokazati vsaj eno zgodovinsko vprašanje, ki ga materialisti niso rešili na podlagi ustreznih dejstev, temveč s pomočjo triad. Ali je g. Mihajlovski poskusil to dokazati? Nikakor ne. Nasprotno, sam je moral priznati: “Mara je prazno dialektično shemo v toliki meri napolnil s stvarno vsebino, da jo lahko snameš s te vsebine kot pokrov s sklede, ne da bi s tem kaj spremenil” (z izjemo, ki si jo pridržuje tu g. Mihajlovski za v bodoče in o kateri bomo še govorili). Če pa je tako, zakaj si potem g. Mihajlovski daje toliko opravka s tem pokrovom, ki ničesar ne spreminja? Čemu neki modruje, da se materialisti “opirajo” na neizpodbitnost dialektičnega procesa? Čemu neki v boju s tem pokrovom izjavlja, da se bori proti enemu izmed obeh “stebrov” znanstvenega socializma, ko je to gola neresnica?
Samo po sebi je razumljivo, da se ne bom ukvarjal s tem, kako g. Mihajlovski preiskuje primere triad, ker to, ponavljam, nima nikake zveze niti z znanstvenim materializmom niti z ruskim marksizmom. Zanimivo pa je vprašanje, kakšni razlogi vendar so vodili g. Mihajlovskega, da je tako izmaličil odnos marksistov do dialektike? To sta bila dva razloga: prvič, g. Mihajlovski je slišal nekaj zvoniti, pa ni razločil, od kod prihaja zvonjenje; drugič, g. Mihajlovski je napravil (ali, bolje, si je prisvojil od Dühringa) še eno potvorbo.
Ad 1. Ko je g. Mihajlovski bral marksistično literaturo, se je stalno srečaval z “dialektično metodo” v družbenih vedah, pa spet z “dialektičnim mišljenjem” v območju družbenih vprašanj (in samo za to tudi gre) ipd. V svoji duhovni preproščini (še dobro, če samo v preproščini) je to tako razumel, da obstaja ta metoda v reševanju vseh socioloških vprašanj po zakonih Heglove triade. Če bi zasledoval stvar samo nekoliko pazljiveje, bi se moral prepričati, da je tako pojmovanje nesmiselno. Dialektično metodo – v nasprotju z metafizično – sta Mara in Engels imenovala tisto znanstveno metodo v sociologiji, ki gleda na družbo kot na živ, stalno se razvijajoč organizem (ne pa kot na nekaj mehanično spojenega, kar bi hkrati dopuščalo vsakršne svojevoljne kombinacije posameznih družbenih elementov); da pa ta organizem preučimo – sta učila Mara in Engels – je nujno potrebno objektivno analizirati proizvodne odnose, ki oblikujejo določeno družbeno formacijo, raziskati zakone njenega funkcioniranja in razvoja. Odnos dialektične metode do metafizične (pod ta pojem spada nedvomno tudi subjektivna metoda v sociologiji) bomo kasneje poskusili prikazati na zgledu razglabljanj samega g. Mihajlovskega. Sedaj naj omenimo samo tole: kdor prebere, kako sta dialektično metodo definirala in opisala bodisi Engels (v polemiki proti Dühringu, v “Razvoju socializma od utopije do znanosti”), bodisi Marx (različne pripombe v “Kapitalu” in sklepna beseda k njegovi drugi izdaji, pa v “Bedi filozofije”),23 bo videl, da ni o Heglovih triadah niti govora, pač pa je vsa stvar v tem, da prikazujeta socialno evolucijo kot naravno zgodovinski razvojni proces družbenoekonomskih formacij. V dokaz bom navedel in extenso24 opis dialektične metode v 5. št. “Vestnika Evrope”25 za l. 1872 (notica: “Stališče političnoekonomske kritike pri K. Marxu”), ki ga citira Marx v sklepni besedi k drugi izdaji “Kapitala”.26 Marx pravi tam, da so metodo, ki jo je uporabil v “Kapitalu”, slabo razumeli. “Nemški recenzenti so govorili seveda o heglovski sofistiki.” In da bi Marx jasneje razložil svojo metodo, navaja njen opis v zgoraj navedeni notici. Tam je rečeno, da je za Marxa važna ena stvar, namreč: odkriti zakon tistih pojavov, ki jih raziskuje, še posebej pa odkriti, kako se ti pojavi spreminjajo, razvijajo, prehajajo iz ene oblike v drugo, iz enega ustroja družbenih odnosov v drugega. Zato si Marx prizadeva z natančno znanstveno raziskavo pokazati, da so določeni ustroji družbenih odnosov nujni, in pri tem kar najpopolneje ugotoviti tista dejstva, ki mu rabijo za izhodišča in oporišča. Za to pa mu popolnoma zadošča, če hkrati z dokazovanjem, da je obstoječi red nujen, dokazuje, da je nujen tudi drugi red, ki mora neogibno zrasti iz prejšnjega – pa naj ljudje to verjamejo ali ne, se tega zavedajo ali ne. Marx gleda na družbeno gibanje kot na naravno zgodovinski proces, podrejen zakonom, ki niso le neodvisni od volje, zavesti in namenov ljudi, temveč, nasprotno, določajo njihovo voljo, zavest in namene. (To na znanje gg. subjektivistom, ki socialno evolucijo izločajo iz naravno zgodovinske evolucije, češ da si človek zastavlja zavestne “cilje” in da ga vodijo določeni ideali.) Če igra zavestni element takó podrejeno vlogo v zgodovini kulture, je samo po sebi razumljivo, da se more kritika, ki ji je predmet ravno ta kultura, vsekakor najmanj opirati na kakršnokoli obliko ali kakršenkoli rezultat zavesti. Z drugimi besedami: za izhodišče ji nikakor ne more rabiti ideja, temveč samo zunanji, objektiven pojav. Kritika mora obstajati v tem, da določeno dejstvo primerja in vzporedi z drugim dejstvom, ne pa z idejo; za kritiko je važno samo, da se obe dejstvi kar najbolj natančno preiščeta in da v medsebojnem odnosu predstavljata različna razvojna momenta, pri tem pa je še zlasti potrebno prav tako natančno preiskati ves niz določenih okoliščin, njihova zaporednost in zveza med različnimi razvojnimi stopnjami. Marx negira ravno idejo, da so zakoni ekonomskega življenja isti tako za preteklost kakor za sedanjost. Nasprotno, vsako zgodovinsko obdobje ima svoje lastne zakone. Ekonomsko življenje je samo po sebi pojav, ki je analogen z zgodovino razvoja v drugih območjih biologije. Prejšnji ekonomisti niso razumeli narave ekonomskih zakonov, ko so jih primerjali z zakoni fizike in kemije. Globlja analiza pokaže, da se socialni organizmi prav tako močno razlikujejo med seboj kakor organizmi živali in rastlin. Ko si Marx zastavi nalogo, s tega stališča raziskovati kapitalistično ekonomsko organizacijo, hkrati strogo znanstveno formulira smoter, ki ga mora imeti pred seboj vsako vestno raziskovanje ekonomskega življenja. Znanstveni pomen takega raziskovanja je v tem, da razloži tiste posebne (zgodovinske) zakone, ki uravnavajo nastanek, obstoj, razvoj in smrt določenega družbenega organizma in nadomestitev tega organizma z drugim, višjim organizmom.
To je opis dialektične metode, ki ga je Marx izkopal iz cele gore beležk v revijah in časnikih o “Kapitalu” in prevedel v nemški jezik, ker je ta karakterizacija metode, kakor sam pravi, popolnoma pravilna. Ali mar tu Marx sploh s kako besedo omenja triade, trihotomije, neizpodbitnost dialektičnega procesa in podobne bedarije, proti katerim se tako viteško bojuje g. Mihajlovski? Takoj za tem opisom pa Marx naravnost pravi, da je njegova metoda “direktno nasprotna” Heglovi metodi. Razvoj idej, ki poteka po dialektičnih zakonih triade, določa po Heglu razvoj stvarnosti. Samo v tem primeru seveda je tudi mogoče govoriti o pomenu triad, o neizpodbitnosti dialektičnega procesa. Po mojem je ravno obratno, pravi Mara: “Idealno je samo odraz materialnega.” Vsa stvar je torej v “pozitivnem pojmovanju obstoječega in njegovega nujnega razvoja”: triadam preostane samo še vloga pokrova in lupine (“koketiral sem s heglovskim jezikom,” pravi Marx v isti sklepni besedi), za katero se lahko zanimajo samo filistri. Zdaj se pač vprašamo, kako naj sodimo o človeku, ki se mu je zahotelo kritizirati enega izmed “stebrov” znanstvenega materializma, tj. dialektiko, pa je pri tem začel govoriti o vseh mogočih stvareh, celo o žabah in Napoleonu, samo ne o tem, v čem je pravzaprav ta dialektika, in tudi ne o tem, ali je razvoj družbe v resnici naravno-zgodovinski proces, ali je materialistično pojmovanje o družbenoekonomskih formacijah kot posebnih socialnih organizmih pravilno, ali so pravilne metode objektivne analize teh formacij, ali je res, da družbene ideje ne določajo družbenega razvoja, temveč da družbeni razvoj določa ideje itd. Ali si moremo po vsem tem misliti, da gre tu le za nerazumevanje?
Ad 2. Potem ko je g. Mihajlovski tako “skritiziral” dialektiko, podtika Marxu metode dokazovanja “s pomočjo” heglovske triade in jih seveda zmagovito pobija. “Kar se tiče bodočega razvoja,” pravi, “so notranji družbeni zakoni postavljeni izključno dialektično.” (V tem tudi obstaja zgoraj omenjeni izključni značaj.) Marxovo mnenje, da je po razvojnih zakonih kapitalizma ekspropriacija ekspropriatorjev neizogibna, ima “izključno dialektičen značaj”. Marxov “ideal” o podružbljanju zemlje in kapitala, namreč “v tem smislu, da je neizbežno in nedvomno, se drži izključno na koncu heglovske tričlenske verige”.
Ta argument si je v celoti sposodil od Dühringa, ki ga je razvil v svoji knjigi “Kritische Geschicthe der Nationalökonomie und des Sozialismus” (3. izd., 1879, str. 486–487). Kljub temu pa g. Mihajlovski niti z besedo ne omenja Dühringa. Ali se je morda celo samostojno dokopal do te potvorbe Marxa?
Dühringu je sijajno odgovoril Engels, in ker citira tudi Dühringovo kritiko, se bomo omejili na ta Engelsov odgovor. Bralec bo videl, da se docela nanaša tudi na g. Mihajlovskega.
“Ta zgodovinska skica (geneza tako imenovane prvotne akumulacije kapitala v Angliji),” pravi Dühring, “je še sorazmerno najboljša stvar v Marxovi knjigi in bi bila še boljša, če bi se ne bila pomagala dalje razen z znanstvenimi tudi še z dialektičnimi berglami. Ker mu manjka boljših in jasnejših sredstev, mora biti namreč tu Heglova negacija negacije za babico, da se z njeno pomočjo povije bodočnost iz krila preteklosti. Odprava indvidualne lastnine, ki se je na označeni način vršila od 16. stoletja, je prva negacija. Tej bo sledila druga, ki se označuje kot negacija negacije in s tem kot obnovitev ,individualne lastnine', toda v višji obliki, ki temelji na skupni lastnini zemlje in delovnih sredstev. Če je g. Marx imenoval to novo ,individualno lastnino' hkrati tudi ,družbeno lastnino', tedaj se kaže v tem vendar Heglova višja enotnost, v kateri naj bi bilo protislovje ,pospravljeno' (aufgehoben), tj. v smislu besedne igre: premagano kakor tudi ohranjeno …”
… Ekspropriacija ekspropriatorjev je potemtakem tako rekoč avtomatični rezultat zgodovinske resničnosti v njenih materialnih vnanjih razmerah … Malo je verjetno, da bi se dal od takih Heglovih čenč, kakor je negacija negacije, kak razborit človek prepričati, da je skupna lastnina zemlje in kapitala nujna. Meglenemu hermafroditskemu liku Marxovih predstav se sicer ne bo nihče čudil, kdor ve, kaj vse si lahko izmisliš, če ti je Heglova dialektika znanstvena osnova ali, bolje povedano, kaki nesmisli se morajo roditi na taki osnovi. Za tistega, ki ne pozna teh umetnosti, naj izrecno pripomnimo, da je prva negacija pri Heglu isto kakor pojem o prvem grehu v katekizmu, druga negacija pa pojem višje enote, ki nas vodi v odrešenje. Na taki burkasti analogiji, povzeti z verskega področja, se pač logika dejstev ne dá osnovati … G. Marx obtiči mirne duše v meglenem carstvu svoje lastnine, ki je hkrati individualna in družbena, in prepušča svojim pristašem, da si sami razvozlajo to globokoumno dialektično uganko.” Tako pravi g. Dühring.27
“Tega torej,” zaključuje Engels, “da je socialna revolucija nujna in da morajo postati zemlja in z delom ustvarjena proizvajalna sredstva skupna lastnina, ne more dokazati Marx drugače, kakor da se sklicuje na Heglovo negacijo negacije; in ko gradi svojo socialistično teorijo na tej burkasti analogiji, izposojeni pri religiji, prihaja do rezultata, da bo v bodoči družbi vladala kot Heglova višja enota odpravljenega protislovja lastnina, ki bo hkrati individualna in družbena.”7
Pustimo za sedaj negacijo negacije ob strani in si oglejmo “lastnino, ki bo hkrati individualna in družbena”. To označuje g. Dühring kot “megleno carstvo” in ima s tem za čudo zares prav. Žal pa ni Marx tisti, ki se potika po tem “meglenem carstvu”, temveč je to spet g. Dühring sam … Brez velikih težav popravlja Marxa s Heglom, ko mu podtika višjo enotnost neke lastnine, o kateri ni Marx črhnil niti besedice.
Marx pravi to: “To je negacija negacije. Ta obnavlja individualno lastnino, vendar na podlagi pridobitev kapitalistične ere: kooperacije svobodnih delavcev in njihove skupne lastnine zemlje in proizvajalnih sredstev, ki jih je delo samo produciralo. Spreminjanje na lastnem delu osnovane, razdrobljene privatne lastnine individuov v kapitalistično lastnino je seveda neprimerno dolgotrajnejši, mučnejši in težavnejši proces kakor spreminjanje kapitalistične privatne lastnine, ki dejansko že temelji na družbenem produkcijskem načinu, v družbeno lastnino.” To je vse. Stanje, ki se ustvari z ekspropriacijo ekspropriatorjev se označuje torej kot obnovitev individualne lastnine, toda na osnovi družbene lastnine zemlje in proizvajalnih sredstev, ki jih je delo samo proizvedlo. Za vsakogar, ki razume naš jezik (kakor tudi ruski, g. Mihajlovski, kajti prevod je popolnoma točen), se to pravi, da se družbena lastnina razteza na zemljo in druga proizvajalna sredstva, individualna lastnina pa na proizvode, torej na potrošne predmete. In da bi bila stvar razumljiva tudi šestletnim otrokom, predpostavlja Marx na 56. strani “združenje svobodnih ljudi, ki delajo z družbenimi produkcijskimi sredstvi in ki svoje mnogoštevilne delovne sile zavestno trošijo kot eno samo družbeno delovno silo”, predpostavlja torej na socialistični način organizirano združenje in pravi: “Celotni produkt združenja je družbeni produkt. Del tega produkta služi znova kot produkcijsko sredstvo. Ostane družben. Drugi del pa porabijo člani združenja kot življenjske potrebščine. Zato se mora mednje razdeliti.”28 In to je pač dovolj jasno celo za butico g. Dühringa.
Lastnina, ki je hkrati individualna in družbena – ta hermafroditski lik, ta nesmisel, ki se ti mora roditi iz Heglove dialektike, to megleno carstvo, ta globokoumna dialektična uganka, ki jo Marx prepušča svojim pristašem, naj jo razvozlajo – je spet svobodna stvaritev in domišljija g. Dühringa.
“Kakšno vlogo,” nadaljuje Engels, “pa igra negacija negacije pri Marxu? Na strani 791 in sl.29 (v ruski izdaji na strani 648 in sl.) povzema končne rezultate ekonomskega in zgodovinskega raziskovanja, ki ga je opravil na prejšnjih petdesetih straneh in ki se je tikalo tako imenovane prvotne akumulacije kapitala. Pred kapitalistično ero je vladala, vsaj v Angliji, mala proizvodnja na podlagi delavčeve privatne lastnine proizvajalnih sredstev. Tako imenovana prvotna akumulacija je tu razlaščenje teh neposrednih proizvajalcev, tj. razkrajanje privatne lastnine, ki ji je bila osnova lastno delo. To je bilo mogoče, ker je omenjena mala proizvodnja v skladu samo z ozkim, primitivnim okvirom proizvodnje in družbe in poraja zato na neki razvojni stopnji materialna sredstva za svoje lastno uničenje. To uničenje, pretvarjanje individualnih in razdrobljenih proizvajalnih sredstev v družbeno koncentrirana proizvajalna sredstva tvori predzgodovino kapitala. Kakor hitro so se delavci spremenili v proletarce, njihova delovna sredstva v kapital, kakor hitro stoji kapitalistični način proizvodnje na svojih nogah, dobi nadaljnje podružbljanje dela in nadaljnje spreminjanje zemlje in drugih proizvajalnih sredstev (v kapital), torej tudi nadaljnje razlaščanje privatnih lastnikov, novo obliko. “Tisti, ki ga je sedaj treba razlastiti, ni več delavec, ki dela sam za sebe, temveč kapitalist, ki izkorišča mnogo delavcev. To razlaščanje se opravlja z igro zakonov, imanentnih kapitalistični proizvodnji sami, s koncentracijo kapitalov. En kapitalist ubije mnogo drugih kapitalistov. Hkrati s to koncentracijo ali razlaščanjem mnogih kapitalistov po majhnem številu kapitalistov se razvija kooperativna oblika delovnega procesa v čedalje večjem obsegu, zavestna tehnološka uporaba znanosti, načrtno skupno izkoriščanje zemlje, spreminjanje delovnih sredstev v delovna sredstva, ki se dajo le skupno uporabljati, in ekonomiziranje vseh proizvajalnih sredstev tako, da jih uporabljamo kot skupna proizvajalna sredstva kombiniranega družbenega reda. Medtem ko se stalno zmanjšuje število kapitalističnih magnatov, ki si prilaščajo in monopolizirajo vse prednosti tega preobrazbenega procesa, narašča masa bede, zatiranja, zasužnjevanja, poniževanja, izkoriščanja, pa tudi ogorčenja delavskega razreda, ki nenehno narašča in ki ga mehanizem kapitalističnega proizvodnega procesa sam izobražuje, združuje in organizira. Kapital postane spona za način proizvodnje, ki je vzcvetel z njim in pod njim. Koncentracija proizvajalnih sredstev in podružbljenje dela dosežeta točko, ko jima postane njuna kapitalistična lupina pretesna. Ta lupina se razleti. Kapitalistični privatni lastnini bije zadnja ura. Ekspropriatorji se ekspropriirajo.”
In zdaj vprašam bralca: Kje so dialektično zmrcvarjene prepletenosti in predstavne arabeske, kje zmešana in zmedena predstava, po kateri naj bi bilo vse eno in isto, kje dialektični čudeži za vernike, kje dialektične skrivnostnosti in prepletenosti, izdelane skladno s Heglovim naukom o logosu, brez katerih Marx ni mogel – kakor trdi g. Dühring – svojih izvajanj pripeljati do konca? Marx zgodovinsko dokaže in tu na kratko povzema, da je ravno sedaj kapitalistični način proizvodnje sam prav tako ustvaril materialne pogoje, zaradi katerih mora propasti, kakor je nekoč mali obrat s svojim lastnim razvojem nujno ustvaril pogoje za svoje uničenje, tj. za razlastitev malih lastnikov. Tak je zgodovinski proces, in če je hkrati tudi dialektičen, tedaj to ni Marxova krivda, pa naj se zdi to g. Dühringu še tako usodno.
Marx šele sedaj, ko je končal svoj zgodovinsko-ekonomski dokaz, nadaljuje: “Kapitalistični način proizvodnje in prisvajanja in zato tudi kapitalistična privatna lastnina je prva negacija indvidualne privatne lastnine, ki temelji na lastnem delu. Kapitalistična proizvodnja ustvarja tako nujno kakor kak naravni proces sama svojo negacijo. To je negacija negacije” itd. (kakor sem citiral prej).
Ko torej Marx označuje ta proces kot negacijo negacije, mu še na misel ne pride, da bi hotel v tem videti dokaz za njegovo zgodovinsko nujnost. Nasprotno: potem ko je zgodovinsko dokazal, da se je proces zares delno že dogodil in da se bo delno še moral dogoditi, ga vrh tega označuje kot proces, ki poteka po določenem dialektičnem zakonu. To je vse. Torej je spet golo podtikanje g. Dühringa, če trdi, da mora biti negacija negacije tu za babico, da bi se z njeno pomočjo povila bodočnost iz krila preteklosti, ali da zahteva Marx, naj se damo prepričati, da je skupna lastnina zemlje in kapitala (in to poslednja lastnina sama je eno izmed Dühringovih protislovij, ki so kakor iz mesa in kosti) nujna, ker bi verjeli negaciji negacije.” (Str. 125).
Bralec vidi, da ta sijajni Engelsov odgovor Dühringu velja v celoti tudi za g. Mihajlovskega, ki prav tako trdi, da se prihodnost pri Marxu drži izključno samo na repu Heglove verige in da se prepričanje v neizogibnost te prihodnost lahko opira samo na vero.8
Vsa razlika med Dühringom in g. Mihajlovskim je v teh dveh majhnih točkah: prvič, Dühring, ki sicer ne more govoriti o Marxu, ne da bi se penil od jeze, je vendarle imel za potrebno omeniti v naslednjem paragrafu svoje “Zgodovine”, da Marx v svoji sklepni besedi30 kategorično odklanja očitek heglovstva. G. Mihajlovski pa je to (spredaj navedeno) popolnoma določno in jasno Marxovo razlago, kaj razume pod dialektično metodo, zamolčal.
Drugič. Druga originalnost g. Mihajlovskega je v tem, da je posvetil vso pozornost temu, kako uporablja Marx časovne oblike glagolov. Čemu neki uporablja Marx sedanji čas, kadar govori o prihodnosti, vprašuje zmagoslavno naš filozof. Odgovor na to lahko najdete v vsaki slovnici, velespoštovani kritik: tam boste zvedeli, da se uporablja sedanji čas namesto prihodnjega, kadar se ta prihodnost opisuje kot neizogibna in nedvomna. Čemu neki pa je tako, zakaj pa je ta prihodnost nedvomna? – se vznemirja g. Mihajlovski, ki se želi pokazati silno razburjenega, da bi mogel s tem opravičiti celo sleparijo. – A tudi glede tega je dal Marx popolnoma določen odgovor. Lahko kdo misli, da je ta odgovor pomanjkljiv ali nepravilen, toda v tem primeru mora pokazati, v čem pravzaprav in zakaj pravzaprav ni pravilen, ne pa da samo blebeče neumnosti o heglovstvu.
Bili so časi, ko g. Mihajlovski ni le dobro vedel, v čem je ta odgovor, temveč je celo druge poučeval. Tako je pisal leta 1877: “G. Žukovski je lahko upravičeno mislil, da je Marxova zgradba prihodnosti nejasna, ni pa imel ,moralne pravice' izogibati se vprašanju o podružbljenju dela, ,ki mu Marx pripisuje velikanski pomen'.” Da, zares! G. Žukovski leta 1877 ni imel moralne pravice izogibati se temu vprašanju, g. Mihajlovski pa ima to moralno pravico leta 1894! Ali morda velja – quod licet Jovi, non licet bovi?!31
Ne morem si kaj, da ne bi tu omenil neke zanimivosti glede pojmovanja tega podružbljenja, kakor je bilo nekoč izrečeno v časopisu “Domovinski zapiski”.32 V 7. št. za l. 1883 je ta časopis objavil “Pismo uredništvu” nekega g. Postoronnega, ki je natanko tako kakor g. Mihajlovski imel Marxovo “zgradbo” glede prihodnosti za nejasno. “V bistvu,” razglablja ta gospod, “se družbena oblika dela pod gospostvom kapitalizma reducira na to, da nekaj stotin ali tisoč delavcev struži, kuje, vrta, naklada, vlači in opravlja še vse polno drugih delovnih operacij v enem samem prostoru. Splošen značaj tega režima prav dobro označuje pi ogovor: ,Vsak zase, bog pa za vse'. Kaj ima tu opraviti družbena oblika dela?”
Takoj na prvi pogled vidimo, da je mož pogodil, za kaj gre. “Družbena oblika dela” “se reducira” na “delo v enem samem prostoru”!! In po takih gorostasnih mislih, ki so zagledale beli dan celo v enem od boljših ruskih časopisov, nas hočejo prepričati, da teoretični del “Kapitala” znanost splošno priznava. Da, ker “splošno priznana znanost” pri najboljši volji ne more prav nič resnega navesti proti “Kapitalu”, se je začela priklanjati pred njim, hkrati pa še nadalje razodeva neznanje v najelementarnejših stvareh in ponavlja stare bedarije šolske ekonomije. Pri tem vprašanju se moramo nekoliko ustaviti, da pokažemo g. Mihajlovskemu, v čem je bistvo stvari, ki se mu je po svoji stari navadi v velikem ovinku izognil.
Podružbljenje dela po kapitalistični proizvodnji nikakor ni v tem, da ljudje delajo v enem prostoru (to je samo majhen del procesa), temveč v tem, da spremlja koncentracijo kapitalov specializacija družbenega dela, padanje števila kapitalistov v vsaki posamezni industrijski panogi in naraščanje števila posebnih industrijskih panog; nadalje v tem, da se mnogi razdrobljeni proizvajalni procesi stekajo v en sam družbeni proces. Če so npr. v dobi rokodelskega tkalstva mali proizvajalci sami predli prejo in izdelovali iz nje tkanine, je bilo malo obrtnih panog (kajti predenje in tkanje sta se spajala). Če pa proizvodnjo podružblja kapitalizem, tedaj število posebnih industrijskih panog raste, posebej predejo bombaž in posebej ga tkejo; že sama ta delitev dela in koncentracija proizvodnje povzročata nastajanje novih industrijskih panog – proizvodnjo strojev, pridobivanje premoga itd. V vsaki industrijski panogi, ki se je zdaj bolj specializirala, število kapitalistov čedalje bolj pada. To pomeni, da se družbena vez med proizvajalci bolj in bolj utrjuje, proizvajalci se združujejo v eno samo celoto. Razdrobljeni mali proizvajalci so opravljali vsak zase po več delovnih operacij hkrati in so bili zato sorazmerno neodvisni od drugih: če je npr. rokodelec sam sejal lan, sam predel in tkal, je bil skoraj neodvisen od drugih. Za tak režim malih, razdrobljenih proizvajalcev blaga (in samo zanj) je res veljal pregovor: “vsak zase, bog pa za vse”, tj. anarhija tržnih kolebanj. Docela drugačna pa je stvar pri podružbljenju dela, ki smo ga dosegli pod kapitalizmom. Tovarnar, ki proizvaja tkanine, je odvisen od tovarnarja, ki prede bombaž, ta tovarnar pa je spet odvisen od kapitalista-plantažnika, ki je posejal bombaž, od lastnika strojne tovarne, premogovnika itd. itd. Tako nazadnje noben kapitalist ne more prebiti brez drugih. Jasno je, da pregovor “vsak zase” za tak režim nikakor ne velja več: tu dela že vsakdo vse in vsi za vsakega (in za boga ne ostane več prostora – pa najsi je to fantazija nad oblaki ali “zlato tele” na zemlji). Značaj režima se popolnoma spremeni. Če je v času režima malih razdrobljenih podjetij katero izmed teh podjetij ustavilo delo, je to občutilo le majhno število članov družbe; to tudi ni povzročilo splošne zmede in zato tudi ni vzbujalo splošne pozornosti, ni dajalo pobude družbi, da bi intervenirala. Če pa pride do takega zastoja v velikem podjetju, ki je namenjeno zelo specializirani industrijski panogi in ki dela zaradi tega že skoraj za vso družbo ter je zato tudi samo odvisno od vse družbe (zaradi nazornosti jemljem primer, ko je podružbljenje dela doseglo svojo kulminacijsko točko) – tedaj se mora delo nujno ustaviti v vseh ostalih družbenih podjetjih, zakaj ta lahko dobivajo nujno potrebne proizvode samo iz tega podjetja, lahko realizirajo vse svoje blago le, če imajo blago tega podjetja. Vsi proizvodni procesi se zlivajo torej v en sam družbeni proizvodni proces, vendar pa vsak proizvodni proces vodi posamezen kapitalist samovoljno in prevzema družbene produkte v svojo privatno lastnino. Ali mar ni jasno, da prihaja oblika proizvodnje v nepremostljivo protislovje z obliko prisvajanja? Ali mar ni očitno, da se mora tudi ta prilagoditi prvi, da mora tudi oblika prisvajanja postati družbena, tj. socialistična? Bistroumni filister iz “Domovinskih zapiskov” pa ti spelje vse na delo v istem prostoru. To je res pravo odkritje Amerike! (Opisal sem samo materialni proces, samo spreminjanje proizvodnih odnosov in se nisem dotaknil socialne strani procesa, združevanja, spajanja in organiziranja delavcev, kajti to je izveden, sekundaren pojav.)
Če moramo ruskim “demokratom” razlagati tako osnovne stvari, je vzrok pač v tem, ker so se prav do ušes pogreznili v malomeščanske ideje, tako da si pri vsej dobri volji ne morejo več predstavljati drugačnega reda kakor malomeščanskega.
Toda vrnimo se h g. Mihajlovskemu. Kakšen argument je navedel proti dejstvom in razlogom, na podlagi katerih je Marx utemeljil sklep, da je socialistični red neizogiben zaradi samih razvojnih zakonov kapitalizma? Ali je mar pokazal, da v stvarnosti – pri blagovni organizaciji družbenega gospodarstva – ne napreduje specializacija družbenega delovnega procesa, koncentracije kapitalov in podjetij, podružbljenje vsega delovnega procesa? Ne, navedel ni nobenega dokaza, s katerim bi ovrgel ta dejstva. Ali je omajal trditev, da je kapitalistični družbi lastna anarhija in da se ta ne sklada s podružbljenjem dela? O vsem tem ni povedal ničesar. Ali je morda dokazoval, da je spojitev delovnega procesa vseh kapitalistov v en sam družbeni delovni proces združljiv s privatno lastnino, da je mogoč in da si sploh moremo misliti kak drug izhod iz protislovja razen tistega, ki ga je pokazal Marx? Ne, niti besedice ni črhnil o tem.
Na kaj se potemtakem opira njegova kritika? Na podtikanja na potvarjanja in na poplavo fraz, s katerimi dela samo hrup in nič drugega.
Kako naj v resnici drugače imenujemo te metode, ko kritik – potem ko je nacvekal vse polno bedarij o trojnih zapovrstnih korakih zgodovine – z resnim obrazom zastavi Marxu vprašanje: “Kaj pa potem?”, tj. kako se bo razvijala zgodovina po istem končnem stadiju procesa, ki ga je orisal Mara. Izvolite vzeti na znanje, da je Mara takoj v začetku svoje literarne in revolucionarne dejavnosti z največjo določnostjo povedal, kaj zahteva od sociološke teorije: pravilno mora prikazati resnični proces in nič več (primerjaj med drugim, kaj pravi “Komunistični manifest” o kriteriju komunistične teorije).33 V “Kapitalu” je najstrože izpolnil to zahtevo: zadal si je nalogo, da bo znanstveno analiziral kapitalistično družbeno formacijo – in ko je dokazal, da ima razvoj te organizacije, ki resnično poteka pred našimi očmi, tako in tako tendenco, da mora ta organizacija neizogibno propasti in se spremeniti v drugo, višjo organizacijo, je postavil piko. G. Mihajlovski pa obide vse bistvo Marxovega nauka in zastavi svoje najbolj bedasto vprašanje: “Kaj pa potem?” In nato še globokumno pripomni: “Odkrito moram priznati, da mi Engelsov odgovor ni povsem jasen.” Zato pa moramo mi odkrito priznati, g. Mihajlovski, da so nam duh in metode take “kritike” povsem jasne!
Oglejmo si tudi táko modrovanje: “V srednjem veku ni bila individualna lastnina, ki je temeljila na lastnem delu in o kateri govori Marx, ne edini ne prevladujoči faktor niti v območju ekonomskih odnosov. Poleg nje je obstajalo še marsikaj drugega, k čemur pa se dialektična metoda po besedah Marxa (ali mar ne v potvarjanju g. Mihajlovskega?) ne misli vračati … Vse te sheme očitno ne podajajo slike zgodovinske resničnosti in celo njenih proporcij ne, temveč ustrezajo samo nagnjenju človeškega duha, ki si rad vsak predmet zamišlja v stanju preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.” Celo metode vaših potvarjanj, g. Mihajlovski, so zoprno enolične! Marxovi shemi, ki hoče formulirati samo resnični proces razvoja kapitalizma9 in prav nič drugega, je najprej podtaknil namen, da hoče s triadami dokazovati vse mogoče, nato pa ugotavlja, da Marxova shema ne ustreza načrtu, ki ji ga je naprtil g. Mihajlovski sam (tretji stadij obnavlja le eno stran prvega stadija in vse ostale opušča), ter brez sramu izvede iz tega sklep, da “shema očitno ne podaja slike zgodovinske resničnosti”.
Ali je sploh mogoče resno polemizirati s takim človekom, ki niti izjemoma (da uporabim Engelsov izraz o Dühringu) ne more pravilno navajati citatov? Ali je mogoče ugovarjati človeku, ki prepričuje javnost, da shema “očitno” ne ustreza resničnosti, a pri tem niti ne poskuša, da bi pokazal kakršnokoli njeno nepravilnost?
Namesto da bi kritiziral resnično vsebino marksističnih nazorov, uri g. Mihajlovski svojo bistroumnost na kategorijah preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ko Engels npr. oporeka “večnim resnicam” g. Dühringa, pravi, da “nam v sedanjosti pridigajo” trojno moralo: krščansko-fevdalno, buržoazno in proletarsko, ker ima pač preteklost, sedanjost in prihodnost vsaka svojo teorijo o morali.34 G. Mihajlovski pa v zvezi s tem modruje: “Mislim, da so podlaga za delitev zgodovine na tri obdobja ravno kategorije preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.” Kakšna globokoumnost! Kdo pa ne ve, da vselej najdemo v kateremkoli družbenem pojavu, če ga presojamo v procesu njegovega razvoja, ostanke preteklosti, osnove sedanjosti in zarodke prihodnosti. Ali je mar Engels npr. hotel trditi, da se zgodovina morale (saj je vendar govoril samo o “sedanjosti”) omejuje na omenjene tri momente, da ni bila pred fevdalno moralo npr. suženjska, pred to pa – morala prakomunistične srenje? Namesto da bi resno kritiziral Engelsov poskus, s pomočjo materialistične razlage analizirati sodobne struje v moralnih idejah, nas g. Mihajlovski pita z najbolj praznim frazerstvom!
Ob takih metodah “kritike” g. Mihajlovskega, ki jo je začel z izjavo, da ne ve, v katerem delu je razloženo materialistično pojmovanje zgodovine, morda ne bo brez koristi, če omenimo, da so bili tudi časi, ko je avtor poznal eno izmed teh del in ga znal pravilneje ocenjevati. Leta 1877 je g. Mihajlovski pisal o “Kapitalu” takole: “Če snamemo s ,Kapitala‘ težki, nerodni in nepotrebni pokrov heglovske dialektike (Čudno! Zakaj neki je bila “heglovska dialektika” “nepotrebna” leta 1877, medtem ko se je leta 1894 “izkazalo”, da se materializem opira na “neizpodbitnosti dialektičnega procesa”?), tedaj vidimo ne glede na druge vrline tega dela, da je v njem Marx sijajno obdelal gradivo za rešitev splošnega vprašanja o odnosu med oblikami in materialnimi pogoji njihovega obstoja in da je sijajno zastavil vprašanje za določeno območje.” – “Odnos med oblikami in materialnimi pogoji njihovega obstoja” – saj to je ravno tisto vprašanje o odnosu med raznimi stranmi družbenega življenja, o vrhnji stavbi ideoloških družbenih odnosov nad materialnimi, vprašanje, katerega določena rešitev je ravno nauk materializma. Pa pojdimo dalje!
“Pravzaprav je ves ,Kapital' (podčrtal jaz) posvečen raziskovanju, kako se že nastala družbena oblika nenehno razvija, kako njene tipične poteze postajajo vedno ostrejše, kako si podreja, asimilira odkritja, izume, izboljšanje proizvodnih načinov, nova tržišča in celo znanost, kako jih prisili, da delajo zanjo, in naposled, kako določena oblika ne zdrži več nadaljnjih sprememb materialnih pogojev.”
Presenetljiv dogodek! Leta 1887 je bil ves “Kapital” posvečen materialističnemu raziskovanju določene družbene oblike (v čem drugem pa je materializem, če ne v tem, da družbene oblike razlaga z materialnimi pogoji?), leta 1894 pa g. Mihajlovski naenkrat ne ve niti tega, v katerem spisu naj išče razlago tega materializma!
Leta 1877 je Marx v “Kapitalu” “raziskoval”, kako “določena oblika (tj. kapitalistična, kajneda?) ne zdrži več nadaljnjih sprememb materialnih pogojev” (zapomnite si to) – leta 1894 pa se izkaže, da Marx sploh ničesar ni raziskoval, in se prepričanje, da kapitalistična oblika ne zdrži nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil – drži “izključno samo na repu Heglove triade”! Leta 1877 je g. Mihajlovski pisal, da “bo analiza odnosov med določeno družbeno obliko in materialnimi pogoji njenega obstoja ostala na veke (podčrtal jaz) spomenik moči avtorjeve logike in njegove velikanske učenosti” – leta 1894 pa oznanja, da materialistični nauk ni bil nikdar in nikjer znanstveno preverjen in utemeljen!
Presenetljiv dogodek! Kaj neki naj to pravzaprav pomeni? Kaj neki se je zgodilo?
Dve stvari sta se zgodili: prvič, ruski, kmečki socializem 70-ih let, ki se je “požvižgal” na svobodo zaradi njene buržoaznosti, se boril z “bistroumnimi liberalci”, ki so si prizadevali zabrisati antagonizem ruskega življenja, in sanjaril o kmečki revoluciji, je popolnoma razpadel in rodil tisti plehki malomeščanski leberalizem, ki vidi “spodbudne vtise” v progresivnih strujah kmečkega gospodarstva, pa pri tem pozablja, da jih spremlja (in jim je pogoj) množično razlaščanje kmetov. – Drugič, leta 1877 je bil g. Mihajlovski tako zaverovan v svojo nalogo, braniti “sangvinika” (tj. socialista-revolucionarja) Marxa pred liberalnimi kritiki, da ni zapazil, kako je Marxova metoda nezdružljiva z njegovo metodo. To nepremostljivo protislovje med dialektičnim materializmom in subjektivno sociologijo pa so mu razjasnili Engelsovi spisi in sestavki, razjasnili ruski socialni demokrati (pri Plehanovu najdemo večkrat pripombe, ki glede g. Mihajlovskega prav živo zadevajo), toda namesto, da bi g. Mihajlovski vnovič resno preštudiral vprašanje, je kratko malo stisnil rep med noge. Leta 1872 in 187735 je pozdravljal Marxa zdaj pa izza plota laja nanj sumljive pohvale, hrumi in grmi nad ruskimi marksisti, ki se nočejo zadovoljiti z “zaščito ekonomsko šibkejšega”, z blagovnimi skladišči in izboljšavami na vasi, z muzeji in arteli za rokodelce in drugo tako dobronamerno malomeščansko naprednostjo, temveč hočejo ostati “sangviniki”, pristaši socialne revolucije ter vzgajati, voditi in organizirati resnično revolucionarne družbene elemente.
Ko smo se tako nekoliko oddaljili v davno preteklost, se mi zdi, da lahko končamo z analizo tega, kako je g. Mihajlovski “kritiziral” Marxovo teorijo. Zato poskusimo napraviti zaključke in v kratkem povzeti kritikove argumente.
Nauk, ki se ga je g. Mihajlovski namenil ovreči, sloni, prvič, na materialističnem pojmovanju zgodovine, in drugič, na dialektični metodi.
Kar se tiče prvega, je kritik izjavil predvsem, da ne ve, v katerem delu je materializem razložen. Ker ni te razlage nikjer našel, si je sam začel izmišljati, kaj je materializem. Da bi prikazal pretirane pretenzije tega materializma, si je izmislil, kako si materialisti laste zaslugo, da so razložili vso preteklost, sedanjost in prihodnost človeštva; ko pa se je potem ugotovilo, kaj so marksisti dejansko izjavili, namreč da so razložili samo eno družbeno formacijo, je kritik razsodil, da materialisti zožujejo torišče materializma in s tem pobijajo sami sebe. Da bi prikazal, kako je izdelan ta materializem, si je izmislil, da so materialisti sami priznavali, da imajo premalo znanja za tako stvar, kakor je zgraditev znanstvenega socializma; to je trdil, čeprav sta Marx in Engels priznavala (v letih 1845–1846) svoje nepopolno znanje le za področje splošne ekonomske zgodovine in čeprav tega dela, ki je dokazovalo nepopolnost njunega znanja, nista nikdar izdala. Po tej predigri nas je g. Mihajlovski obdaril še z naslednjo kritiko: “Kapital” je ovržen s tem, ker obravnava eno samo obdobje, medtem ko so kritiku potrebna vsa obdobja; ovržen je tudi s tem, ker “Kapital” ekonomskega materializma ne utrjuje, temveč se ga samo dotika; to so očitno tako tehtni in resni argumenti, da smo morali priznati, da ni bil materializem nikdar znanstveno utemeljen. Nato je proti materializmu navedel še to dejstvo: človek, ki mu je bil ta nauk popolnoma tuj in ki je predzgodovinsko dobo preučeval v povsem drugi deželi, je prav tako prišel do materialističnih zaključkov. Da bi nadalje pokazal da je bila proizvodnja otrok povsem napačno pritegnjena v materializem – in da je to samo prazno igračkanje z besedami – je kritik začel dokazovati, da so ekonomski odnosi vrhnja stavba spolnih in družinskih odnosov. Podatki, ki jih je pri tem navedel ta resni kritik, da bi z njimi poučil materialiste, so nas obogatili z globoko resnico, da je dediščina brez proizvodnje otrok nemogoča, da k produktom te proizvodnje otrok “spada” zamotana psihika in da se otroci vzgajajo v duhu očetov. Mimogrede smo tudi izvedeli, da so nacionalne vezi – nadaljevanje in posplošenje rodovnih vezi. Pri nadaljnjem teoretičnem raziskovanju materializma je kritik opozoril, da mnogi argumenti marksistov vsebujejo trditev, da sta zatiranje in izkoriščanje množic pod buržoaznim režimom “nujni” in da se ta režim “nujno” mora spremeniti v socialističnega; pri tem pa ni pozabil izjaviti, da je nujnost preveč splošen oklepaj (da ne govorimo, kaj pravzaprav ljudje štejejo za nujno) in da so torej marksisti – mistiki in metafiziki. Kritik je tudi izjavil, da je Marxova polemika z idealisti “enostranska”, pri tem pa ni črhnil niti besedice, v kakšnem odnosu so nazori teh idealistov do subjektivne metode in v kakšnem odnosu je do njih Marxov dialektični materializem.
Kar pa se tiče drugega stebra marksizma, dialektične metode, je bilo treba pogumnemu kritiku samo enkrat mahniti, da je prevrnil tudi ta steber. In imenitno je pogodil: kritik se je na vse pretege mučil in prizadeval ovreči trditev, da je s triadami mogoče karkoli dokazovati, pri tem pa je zamolčal, da dialektična metoda nikakor ne obstaja v triadah, ampak ravno negira metode idealizma in subjektivizma v sociologiji. Drugič je mahnil posebej po Marxu: s pomočjo junaškega g. Dühringa je Marxu podtaknil neverjetni nesmisel, češ da je nujnost propada kapitalizma dokazoval s triadami – nato pa je ta nesmisel zmagoslavno pobijal.
Vidite, to je epopeja sijajnih “zmag” “našega znanega sociologa”! Kajne, kako “poučno” (Burenin) je opazovati te zmage?
Tu moramo omeniti še eno okoliščino, ki sicer ni v neposredni zvezi s kritiko Marxovega nauka, a je nadvse značilna, ker nam pojasnjuje kritikove ideale in njegovo pojmovanje resničnosti. To je njegov odnos do delavskega gibanja na Zahodu.
Prej smo navedli izjavo g. Mihajlovskega, da se materializem v “znanosti” ni obnesel (morda v znanosti nemških “prijateljev ljudstva?”), vendar se ta materializem, razglablja dalje g. Mihajlovski, “v resnici zelo naglo širi med delavskim razredom”. Kako si to dejstvo razlaga g. Mihajlovski? “Kar se tiče uspeha, ki ga doživlja ekonomski materializem, da tako rečemo, na široko,” pravi g. Mihajlovski, “in sicer s tem, da se širi v kritično nepreverjeni obliki, ni težišče tega uspeha v znanosti, temveč v življenjski praksi, ki jo določajo perspektive glede prihodnosti.” Kakšen drug smisel naj ima ta nerodna fraza o praksi, ki jo “določajo” perspektive glede prihodnosti, če ne ta, da se materializem ne širi zato, ker pravilno pojasnjuje resničnost, temveč zato, ker se je obrnil od te resničnosti k perspektivi? G. Mihajlovski pravi dalje: “Od nemškega delavskega razreda, ki si usvaja te perspektive in od vseh tistih, ki jim je pri srcu njegova usoda, ne zahtevajo te perspektive niti znanja niti kritične miselne dejavnosti. Zahtevajo samo vero.” Z drugimi besedami: materializem in znanstveni socializem se širita zato, ker ta nauk obeta delavcem boljšo prihodnost! Toda vsakdo, ki vsaj elementarno pozna zgodovino socializma in delavskega gibanja na Zahodu, bo takoj sprevidel, kako nesmiselna in napačna je ta razlaga. Vsi vedo, da znanstevni socializem pravzaprav nikdar ni risal nikakih perspektiv prihodnosti, temveč da se je omejeval na to, da je analiziral sodobni buržoazni režim, preučeval razvojne tendence kapitalistične družbene organizacije in nič več. “Mi ne pravimo ljudem,” je pisal Marx že leta 1843 in ta svoj program tudi natanko izpolnil, “,nehajte se boriti, ker je ves vaš boj neumnost', temveč dajemo ljudem resnično bojno geslo. Ljudem samo kažemo, za kaj pravzaprav se bore, zavest pa je taka stvar, ki se ljudje morajo povzpeti do nje, če hočejo ali ne.”36 Vsakdo ve, da npr. “Kapital”, to najvažnejše in temeljno delo, ki razlaga znanstveni socializem, le v najbolj splošnih potezah govori o prihodnosti in raziskuje samo že obstoječe elemente, iz katerih nastaja bodoči red. Vsakdo ve, da so glede perspektiv prihodnosti neizmerno več nudili prejšnji socialisti, ki so risali bodočo družbo v vseh podrobnostih, ker so hoteli človeštvo očarati s podobo reda, v katerem se ljudem ne bo treba več boriti, ko njihovi družbeni odnosi ne bodo temeljili na izkoriščanju, temveč na resničnih načelih napredka, ki ustrezajo človeški naravi. Toda kljub celi falangi najbolj nadarjenih ljudi, ki so razlagali te ideje, in najgloblje prepričanih socialistov so njihove teorije ostale daleč proč od življenja, njihovi programi pa daleč proč od ljudskih političnih gibanj vse dotlej, dokler ni velika strojna industrija potegnila v vrtinec političnega življenja množice delavskega proletariata in dokler ni bilo resničnega gesla za njegov boj. To geslo je našel Marx, ki “ni bil utopist, temveč strog, včasih celo suhoparen učenjak”, kakor ga je ocenjeval g. Mihajlovski v zdavnaj minulih časih – leta 1872. Marx pa ni našel tega gesla s pomočjo kakršnihkoli perspektiv, temveč tako, da je znanstveno analiziral sodobni buržoazni režim, da je pojasnil, zakaj je v njem izkoriščanje nujno, da je raziskal njegove razvojne zakone. G. Mihajlovski seveda lahko prepričuje bralce “Ruskega bogastva”, da za usvojitev te analize nista potrebni niti znanje niti miselno delo, toda videli smo že pri njem samem (in bomo še jasneje videli pri njegovem sotrudniku ekonomistu)37 takšno grobo nerazumevanje najosnovnejših resnic, ki jih je ugotovila ta analiza, da se ob taki izjavi lahko seveda samo nasmehnemo. Neizpodbitno dejstvo je, da se delavsko gibanje širi in razvija ravno tam in toliko, kjer in kolikor se razvija velika kapitalistična strojna industrija; socialistični nauk pa ima uspeh ravno tedaj, kadar se ne ukvarja z razglabljanji o družbenih, človeški naravi ustrezajočih pogojih, ampak začne materialistično analizirati sodobne družbene odnose ter pojasnjevati nujnost sedanjega izkoriščevalskega režima.
G. Mihajlovski se je resničnim vzrokom za uspeh materializma med delavstvom najprej poskusil izogniti tako, da je odnose tega nauka do “perspektiv” označil ravno nasprotno, kakor je res; zdaj pa se začenja na najbolj neslan, malomeščanski način norčevati iz idej in taktike zahodnoevropskega delavskega gibanja. Kakor smo videli, ni mogel navesti dobesedno niti enega argumenta proti Marxovim dokazom, da je preobrazba kapitalističnega reda v socialistični red zaradi podružbljenja dela neizogibna; in vendar se prav gobezdavo roga, kakor da “armada proletarcev” pripravlja ekspropriacijo kapitalistov, “zaradi česar bo takoj prenehal vsak razredni boj in bo na svetu nastopil mir med ljudmi, ki so blage volje”. G. Mihajlovski sam ve za dokaj enostavnejše in pravilnejše poti, ki peljejo k uresničenju socializma, kakor pa je ta pot; “prijatelji ljudstva” bi morali samo natančneje pokazati “jasna in nespremenljiva” pota “zaželene ekonomske evolucije” in tedaj bodo te prijatelje ljudstva gotovo “poklicali”, da rešijo “praktične ekonomske probleme” (gl. članek g. Južakova: “Vprašanja ekonomskega razvoja Rusije” v 11. št. “R. b.”). Dotlej … dotlej pa naj delavci počakajo, naj se zanesejo na prijatelje ljudstva in naj se ne začno z “neupravičeno samozavestjo” samostojno boriti proti izkoriščevalcem. Ker hoče naš avtor enkrat za vselej napraviti konec tej “neupravičeni samozavesti”, se patetično srdi nad “to znanostjo, ki se dá malone vsa spraviti v žepni slovar”. To je zares strašno: znanost in socialno-demokratske brošure, ki jih dobiš za groš in se dajo vtakniti v žep!! Kajne, kako hudo neupravičeno samozavestni so ti ljudje, ki cenijo znanost samo toliko, kolikor uči izkoriščane, naj se samostojno bore za svojo osvoboditev, naj se pazijo vseh mogočih “prijateljev ljudstva”, ki si prizadevajo zabrisati antagonizem med razredi in ki žele vso stvar sami prevzeti; kajne, kako neupravičeno samozavestni so ti ljudje, ki zaradi vsega tega razlagajo to znanost v brušurah, ki jih dobiš za groš in nad katerimi se filistri tako zmrdujejo. Kako vse drugače bi bilo, ko bi delavci svojo usodo prepustili “prijateljem ljudstva”, ti pa bi jim pokazali pravo, univerzitetno, filistrsko znanost v debelih zvezkih in bi jih podrobno seznanili z družbeno organizacijo, ki ustreza človeški naravi, samo ko bi … delavci hoteli počakati in se ne bi začeli sami boriti s táko neupravičeno samozavestjo!
1 Gre seveda ves čas za zavest družbenih odnosov in nobenih drugih.
2 G. Mihajlovski se mora seveda tudi ob tej priložnosti razčeperiti: Kako je vendar mogoče trditi: znanstveno pojmovanje zgodovine – zgodovina starodavne dobe – pa uganka! G. Mihajlovski, v vsakem učbeniku lahko berete, da spada vprašanje gentilne organizacije med najtežja vprašanja in da je nastal cel kup teorij, ki so ga skušale razložiti.
3 Kako naj v resnici drugače imenujemo to metodo, ko očitajo materialistom, da so napravili zaključke brez upoštevanja zgodovine, pa se pri tem ne potrudijo analizirati dobesedno niti ene izmed številnih materialističnih razlag, s katerimi so materialisti razložili različna zgodovinska vprašanja? Ali pa, ko pravijo: to bi bilo mogoče dokazati, toda mi se s tem ne bomo ukvarjali?
4 To je čisto buržoazna ideja, kajti razdrobljene, male družine so prevladale šele v buržoaznem režimu, v predzgodovinski dobi jih sploh ni bilo. Nič ni bolj značilno za buržoazijo, kakor da poteze sodobne družbene ureditve prenaša na vse čase in narode.
5 Ob tem nesmiselnem izrazu je treba omeniti, da g. Mihajlovski najprej posebej loči Marxa (premodrega in preučenega, da bi naš kritik mogel naravnost in odkrito kritizirati to ali ono njegovo trditev), za njim postavlja Engelsa (ki “ni tako ustvarjalen duh”), nato pa bolj ali manj samostojne ljudi , kakor Kautskega in druge marksiste. Kak resen pomen naj ima taka klasifikacija? Če kritik ni zadovoljen s popularizatorji Marxa, ga vendar nihče ne ovira, da jih popravi po Marxu. Toda g. Mihajlovski ne dela nič podobnega. Očitno je hotel biti duhovit, a je zinil le neslanost.
6 To se je – v primerjavi s prejšnjimi socialisti – popolnoma jasno izrazilo v “Kapitalu” in v taktiki socialnih demokratov. Marx je naravnost zahteval, da se ne smemo omejevati samo na ekonomsko stran. Ko je leta 1843 sestavljal program časopisa20, ki ga je nameraval izdajati, je pisal Rugeju: “Socialistično načelo v celoti pomeni spet samo eno stran … Enako pažnjo pa moramo posvetiti tudi drugi strani, človekovemu teoretičnemu svetu, in zatorej morajo predmet naše kritike postati tudi religija, znanost idr. … Kakor je religija vsebinsko kazalo teoretičnih bitk človeštva, je politična država vsebinsko kazalo praktičnih bitk človeštva. Potemtakem izraža politična država v mejah svoje oblike sub specie rei publicae (s političnega vidika) vse socialne boje, potrebe in interese. Če torej za predmet svoje kritike vzamemo najbolj specialno politično vprašanje, npr. razliko med stanovskim in predstavniškim sistemom, to nikakor ne pomeni, da se spustimo z hauteur des principes (z višine načel – uredn.), kajti v političnem jeziku izraža to vprašanje razliko med gospostvom človeka in gospostvom privatne lastnine. Kritik torej ne le more, temveč naravnost mora obravnavati ta politična vprašanja (o katerih zagrizen socialist misli, da ne zaslužijo nobene pozornosti).”
7 Da velja taka formulacija Dühringovih nazorov v celoti tudi za g. Mihajlovskega, nam dokazuje še naslednji odstavek iz njegovega članka “K. Marx pred sodiščem g. J. Žukovskega”. Ko g. Mihajlovski ugovarja g. Žukovskemu, ki trdi, da je Marx zagovornik privatne lastnine, navaja to Marxovo shemo in jo razlaga takole: “Marx je spravil v svojo shemo dve splošno znani čarovniji Heglove dialektike: prvič, shema je zgrajena po zakonu Heglove triade; drugič, sinteza temelji na identičnosti protislovij: individualne in družbene lastnine. Beseda ,individualen' ima torej tu poseben, čisto pogojen smisel kot člen dialektičnega procesa in na njem ni mogoče graditi prav ničesar.” To je zapisal človek z najplemenitejšimi nameni, ko je pred ruskim občinstvom branil “sangvinika” Marxa proti buržuju g. Žukovskemu. In, vidite, z istimi plemenitimi nameni razlaga Marxa tako, kakor da gradi ta svojo predstavo o procesu na “čarovnijah”! G. Mihajlovski lahko iz tega povzame zanj ne povsem brezkoristen nauk, da so za katerokoli stvar samo plemeniti nameni nekoliko premalo.
8 Morda ne bo odveč, če ob tej priložnosti omenimo, da je vsa ta Engelsova razlaga priobčena v istem poglavju, kjer razpravlja o zrnu, o Rousseaujevem nauku in drugih primerih dialektičnega procesa. Da bi doumeli, kako nesmiselno je očitati marksizmu Heglovo dialektiko, bi menda bilo že dovolj, če bi samo vzporedili te primere z jasnimi in kategoričnimi izjavami Engelsa (in Marxa, ki mu je Engels prebral to delo, ko je bilo še v rokopisu), da ne more biti niti govora o tem, da bi karkoli dokazovala s triadami ali da bi si za prikaz resničnega procesa pomagala s “pogojnimi členi teh triad”.
9 Prav zato je tudi opustil druge značilnosti ekonomskega reda srednjem veku, ker so spadale k fevdalni družbeni formaciji, kajti Marx proučuje samo kapitalistično. Razvojni proces kapitalizma se je v svoji čisti obliki dejansko začel (na primer v Angliji) z režimom malih, razdrobljenih proizvajalcev blaga in njihove individualne delovne lastnine.
* Kdo neki Klopstocka ne hvali? – No, bere ga le malokdo. – Nas rajši naj bi pridno brali – čeprav nas ne slavé tako! (Lessing.) – Uredn.
1 “Rusko bogastvo” (“Russkoe bogatstvo”) – mesečna revija, izhajala v Peterburgu od 1876. leta do sredine 1918. leta. V začetku devetdesetih let je revija postala glasilo liberalnih narodnikov, urejala pa sta jo S. N. Krivenko in N. K. Mihajlovski. Revija je širila ideje o spravi s carsko vlado in vodila oster boj proti marksizmu in ruskim marksistom. V literarni rubriki revije so izhajala dela naprednih pisateljev – V. V. Veresajeva, V. M. Garšina, A. M. Gorkega, V. G. Korolenka, A. I. Kuprina, D. N. Mamina-Sibirjaka, G. I. Uspenskega in drugih.
Od 1906. leta je bila revija glasilo polkadetske stranke enesov (“narodnih socialistov”).
2 Mišljen je članek N. K. Mihajlovskega “Literatura in življenje”, ki je izšel v reviji “Rusko bogastvo” št. 10 za leto 1893. Zaradi tega članka so marksisti poslali njegovemu avtorju vrsto protestnih pisem. Določeno število teh pisem je bilo objavljeno v reviji “Preteklost” (“Byloe”), št. 23 za leto 1924.
3 Mišljen je članek N. K. Mihajlovskega “Karl Marx pred sodiščem g. J. Žukovskega”, ki je bil objavljen v reviji “Domovinski zapisi” (“Otečestvennye zapiski”) št. 10, oktober 1877. leta.
4 Gl. K. Marx, “Kapital”, zv. 1, CZ 1961. Predgovor k prvi izdaji, str. 10.
5 Mišljeno je delo K. Marxa “H kritiki Heglove filozofije prava”, ki ga je Marx napisal v Kreutznachu poleti 1843. leta. V inštitutu marksizma – leninizma pri CK KP SZ hranijo nedokončani rokopis tega dela, v kateri je podana vsestranska kritična analiza paragrafov 261–313 Heglovega dela “Osnove filozofije prava”. Marx je nameraval pripraviti za tisk in izdati svoje obširno delo “H kritiki Heglove filozofije prava” takoj za “Uvodom” k temu delu, ki ga je že objavil v “Deutsch-Französische Jahrbücher” (Nemško-francoskih letopisih) leta 1844. Vendar pa se Marxu ni posrečilo uresničiti svojega namena. Prvič je Marxov rokopis v originalu objavil inštitut marksizma-leninizma leta 1927 (gl. K Marx in F. Engels. Dela, druga izdaja, zv. 1, str. 219 do 368, 414–429).
6 V I. Lenin citira predgovor k “Prispevku h kritiki politične ekonomije”. V članku “Karl Marx” (1914) navaja V. I. Lenin nov prevod omenjenega citata (gl. K. Marx in F. Engels. Izbrana dela, zv. IV, CZ 1968, str. 113–124.
7 “Contrat Social” (Družbena pogodba) je eno glavnih del Jeana Jacquesa Rousseauja, izšlo leta 1762. (Slovenski prevod pri Cankarjevi založbi, Ljubljana 1960.) Rousseau je v tem delu razvil idejo, da mora vsak družbeni red biti rezultat svobodnega dogovora, pogodbe med ljudmi. Ta teorija “družbene pogodbe”, ki je bila postavljena na večer pred francosko buržoazno revolucijo v 18. stoletju, je bila sicer v svoji osnovi idealistična, vendar ni imela nič manj revolucionarne vloge. Bila je izraz zahtev po enakosti buržoazije, poziv k uničenju fevdalnih stanovskih privilegijev in k ustanovitvi buržoazne republike.
8 V. I. Lenin govori tu o pismu Karla Marxa uredništvu Domovinskih zapiskov. To pismo je K. Marx napisal konec leta 1877 v zvezi s člankom N. K. Mihajlovskega “Karl Marx pred sodiščem g. J. Žukovskega”. F. Engels je po Marxovi smrti pismo prepisal in ga poslal v Rusijo. Po Engelsovem pričevanju “je dolgo časa krožilo po Rusiji v rokopisnih kopijah francoskega originala, potem pa je bilo objavljeno v ruskem prevodu v ,Vestniku Narodne volje' (št. 5) leta 1886 v Ženevi, pozneje pa tudi v sami Rusiji To pismo je kakor vse, kar je prihajalo izpod Marxovega peresa, pritegnilo veliko pozornost v ruskih krogih” (K. Marx in F. Engels. Dela, zv. XVI, drugi del, 1936, str. 396). V Rusiji je Marxovo pismo prvič bilo natisnjeno v reviji “Pravniški vestnik” (“Juridičeskij Vestnik”), št. 10 za leto 1888.
9 Gl. F. Engels Anti-Dühring. Gospoda Evgena Dühringa prevrat v znanosti (drugi razdelek, Politična ekonomija, Prvo poglavje, Predmet in metoda) CZ 1965, str. 171.
10 Tu omenjeni spis je “Nemška ideologija” – skupno delo K. Marxa in F. Engelsa, ki sta ga pisala v letih 1845–46. Rokopis z obsegom okrog 50 tiskarskih pol sta sestavljala dva zvezka, od katerih je prvi vseboval predvsem preučitev temeljnih postavk zgodovinskega materializma in kritiko filozofskih pogledov L. Feuerbacha, B. Bauerja in M. Stirnerja, drugi pa – kritiko stališč različnih predstavnikov “resničnega socializma”.
Marx in Engels sta v letih 1846–1847 večkrat poskušala najti nemškega založnika za to svoje delo. Toda zaradi ovir, ki jima jih je postavljala policija in zaradi odpovedi založnikov, ki so se zanimali le za predstavnike usmeritev, proti katerim sta se bojevala Marx in Engels, ti poskusi niso bili uspešni. Za življenja Marxa in Engelsa je bilo objavljeno samo eno, IV. poglavje II. zvezka “Nemške ideologije” v reviji “Das Westphälische Dampfboot” (“Vestfalski parnik”) za meseca avgust in september 1847. leta. Rokopis je več desetletij ležal na skritem mestu v arhivih nemške socialne demokracije. “Nemška ideologija” je prvič bila v celoti objavljena leta 1932 v nemščini v izdaji inštituta marksizma-leninizma pri CK KP SZ. Slovenski prevod tega dela je izšel leta 1971 (gl. K. Marx in F. Engels, Izbrana dela, drugi zvezek, CZ 1971).
Označitev “Nemške ideologije”, ki jo navaja Engels, je vzeta iz predgovora k njegovemu delu “Ludwig Feuerbach in konec nemške klasične filozofije” (gl. K. Marx in F. Engels, Izbrana dela, peti zvezek, CZ 1975, str.427–487).
11 Gl F. Engels, predgovor k prvi nemški izdaji dela “Izvor družine, privatne lastnine in države” (K. Marx in F. Engels, Izbrana dela, peti zvezek, CZ 1975, str. 204).
12 Gentilna, rodovna organizacija družbe – red praskupnosti ali prva družbenoekonomska formacija v zgodovini človeštva. Nastanek rodovne ureditve se je časovno ujemal s končanim procesom formiranja tipa sodobnega človeka. Rodovna skupnost je bila kolektiv krvnih sorodnikov, združenih z gospodarskimi in družbenimi vezmi. V svojem razvoju je prešla dve obdobji: matriarhat in patriarhat. Patriarhat se je končal s spremembo prvobitne družbe v razredno in z nastankom države. Temelj produkcijskih odnosov v redu praskupnosti sta bili družbena lastnina produkcijskih sredstev in izenačevalna delitev proizvodov. To je v glavnem ustrezalo nizki stopnji razvoja proizvajalnih sil in njihovi naravi v tistem obdobju. Spričo kamnitega orodja, pozneje pa loka in puščice, posameznik ni imel možnosti za boj z naravnimi silami in roparskimi živalmi.
O redu praskupnosti gl. K. Marx: “Konspekt knjige Louisa G. Morgana” “Davna družba” in F. Engels: “Izvor družine, privatne lastnine in države”, CZ 1975, Izbrana dela K. Marxa i F. Engelsa, peti zvezek.
13 Zemljiškogosposki sistem (pomestnaja sistema) – poseben sistem fevdalnega zemljiškega lastništva, ki je nastal in se razširil v Rusiji v XV. in še zlasti v XVI. stoletju. Ta vazalni veleposestniški sistem je neločljivo povezan z oblikovanjem centralizirane države in ustanovitvijo centralizirane armade. Vazalno zemljo, ki je bila šteta za lastnino fevdalnega vladarja, je podeljevala vlada posmeznikom, ki so opravljali za dvor vojaške ali državne dolžnosti. Obsegu podeljene zemlje so ustrezale tudi obveznosti lastnika. V nasprotju z dednim posestvom (votčino), ki je bilo popolna in dedna lastnina bojarja, je bilo vazalno veleposestvo (pomestje) lastnina plemiča le pogojno in začasno.
Od sredine XVI. stoletja se je vazalno veleposestvo (pomestje) začelo postopno spreminjati v dedno posest. Tako se je vazalno posestvo vse bolj zbliževalo z dednim posestvom (votčino). V XVII. stoletju se razloček med obema oblikama fevdalnega lastništva zemlje – med vazalnim in dednim posestvom – zabrisuje, fevdalne pravice lastnikov vazalnih in dednih posestev se izenačujejo. Po ukazu Petra Velikega o enotnem dedovanju iz leta 1714 vazalno posestvo dokončno postane zasebna lastnina plemičev (pomeščikov). Izraz pomestje (vazalno veleposestvo) so uporabljali v Rusiji v vsem fevdalnem obdobju.
14 I. internacionala – Mednarodno delavsko združenje, prva mednarodna organizacija proletariata; ustanovil jo je K. Marx leta 1864 na mednarodnem delavskem zborovanju v Londonu, ki so ga sklicali angleški in francoski delavci. Ustanovitev I. internacionale je rezultat vztrajnega nekajletnega boja K. Marxa in F. Engelsa za revolucionarno stranko delavskega razreda. Kot je poudaril V. I. Lenin, je I. internacionala “položila temelj mednarodni organizaciji delavcev pri pripravi za revolucionarni pritisk na kapital”, “položila temelje proletarskemu, mednarodnemu boju za socializem”.
Osrednji vodstveni organ I. internacionale je bil generalni svet Mednarodnega delavskega združenja, katerega stalni član je bil K. Marx. Marx je premagoval drobnoburžoazne vplive in sektaške tendence, ki so takrat prevladovale v delavskem gibanju (tradeunionizem v Angliji, proudhonizem in anarhizem v romanskih deželah) in strnjeval okrog sebe najzavestnejše člane osrednjega sveta (F. Lessner, E. Dupon, G. Jung in drugi). I. internacionala je vodila ekonomski in politični boj delavcev različnih dežel in utrjevala njihovo mednarodno solidarnost. Velikansko vlogo je imela I. internacionala pri širjenju marksizma ter naraščanju vpliva socialističnih idej na delavsko gibanje.
Po porazu pariške komune se je delavskemu razredu zastavila naloga ustanovitve množičnih nacionalnih strank na temelju načel, ki jih je razglasila I. internacionala. “Upoštevaje položaj v Evropi”, je pisal K. Marx 1873. leta, “menim, da je v vsakem primeru koristno pomakniti formalno organizacijo Internacionale v ozadje”. Leta 1876 je bila I. internacionala na philadelphijski konferenci uradno razpuščena.
15 V. I. Lenin uporablja ime V. Burenina, sodelavca nazadnjaškega časopisa “Novi čas”, za označitev nepoštenih metod v polemiki.
16 “Novi čas” (“Novoe vremja”) – dnevnik, ki je izhajal od 1868. leta do 1917. leta v Peterburgu; pripadal je raznim založnikom in večkrat menjal svojo politično usmeritev. V začetku je bil zmerno liberalen, po 1876. letu pa se je spremenil v glasilo nazadnjaških plemiških in uradniško-birokratskih krogov. Od leta 1905 je glasilo črnosotencev (protirevolucionarni monarhistični nasilniki – op. prev.). Po februarski buržoaznodemokratični revoluciji je ta časopis v celoti podpiral kontrarevolucionarno politiko buržoazne začasne vlade in srdito preganjal boljševike. Izhajanje časopisa je prepovedal vojno-revolucionarni komite pri petrograjskem sovjetu 26. oktobra (8. novembra) 1917. leta. V. I. Lenin je imenoval “Novi čas” – zgled podkupljivih časopisov.
V feljtonu “Kritični orisi”, ki je izšel 4. februarja 1894. leta, je V. Burenin na veliko hvalil N. K. Mihajlovskega zaradi njegovega boja proti marksistom.
17 Citat iz basni Krilova.
18 Gl. F. Engels, predgovor k prvi izdaji dela “Izvor družine, privatne lastnine in države”. (K. Marx, F. Engels, Izbrana dela, peti zvezek, CZ 1975, str. 203.)
19 Gl. K. Marx, “Kapital”, zv. I, CZ 1961, str. 13.
20 Mišljena je revija “Deutsch-Französische Jahrbücher” (“Nemško-francoski letopis”), ki je začela izhajati v Parizu pod uredništvom K. Marxa in A. Rugeja v nemškem jeziku. Izšel je samo prvi, dvojni snopič revije februarja 1844. leta. Glavni vzrok prenehanja revije so bila načelna razhajanja Marxa in buržoaznega radikala Rugeja.
21 Triada (gr. trias) je v filozofiji formula tristopenjskega razvoja. Idejo tristopenjskega razvoja so prvikrat izpovedali starogrški filozofi neoplatonisti in še zlasti Proklos. Odmevala je v delih nemških idealističnih filozofov Fichteja in Schellinga. Triada je doživela največji razvoj v Heglovi idealistični filozofiji, ki je menil, da gre vsak proces razvoja skozi tri stopnje: tezo, antitezo, sintezo. Druga stopnja pomeni negacijo prve in prehod k njej je sprememba v nasprotje; tretja stopnja je negacija druge, tj. negacija negacije; ta stopnja v bistvu pomeni vrnitev k izhodiščni obliki, vendar obogateni z novo vsebino in na novi, višji podlagi. Heglova triada je shema, ki so ji stvarnost umetno prilagajali; samovoljno konstruiranje triadne sheme je napačno prikazovalo razvoj narave in družbe. K. Marx, F. Engels in V. I. Lenin so hrati s tem, ko so zelo cenili racionalne momente Heglove dialektike, kritično predelali njegovo dialektično metodo in zgradili materialistično dialektiko, ki kaže najsplošnejše zakone razvoja objektivnega sveta in človeškega mišljenja.
22 Gl. F. Engels, “Anti-Dühring” (Prvi razdelek, Filozofija, trinajsto poglavje: Dialektika. Negacija negacije, CZ 1965, str. 149–163).
23 Sistematična razlaga in nadaljnji razvoj marksistične dialektične metode sta obdelana v delih V. I. Lenina: “Materializem in empiriokriticizem”, “Filozofski zvezki”, “Karl Marx” in drugod.
24 in extenso – v celoti.
25 “Vestnik Evrope” (Vestnik Evropi) – mesečnik za zgodovino, politiko in književnost buržoazno liberalne smeri, izhajal v Peterburgu od 1868–1918.
26 Avtor notice (I. K-n) je bil profesor peterburške univerze I. I. Kaufman. Marx je notico ocenil kot eno uspelih razlag dialektične metode (gl. K. Marx, “Kapital”, zv. I, CZ, 1961. Sklepna beseda k drugi izdaji, str. 19).
27 V. I. Lenin navaja v svojem prevodu odlomek iz dela F. Engelsa “Anti-Dühring” (Prvi razdelek, Filozofija. Trinajsto poglavje. Dialektika. Negacija negacije). Citirano tu po slovenski izdaji, CZ 1965, str. 149–150.
28 Gl. K. Marx, “Kapital”, zv. I, CZ 1961, str. 91.
29 Gl. K. Marx, “Kapital”, zv. I, CZ 1961, str. 686–690 sklepne strani sedmega oddelka Proces akumulacije kapitala. Tu uporabljeno kot Engelsov citat v knjigi Anti-Dühring, CZ 1965, str. 152–154.
30 Mišljena je Sklepna beseda k drugi izdaji prvega zvezka “Kapitala” K. Marxa, CZ 1961, str. 14–23.
31 Quod licet Jovi, non licet bovi – Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.
32 “Domovinski zapiski” (“Otečestvennye zapiski”) – literarno-politična revija, začela izhajati v Peterburgu leta 1820; po 1839. letu postane najboljša napredna revija svojega časa. Pri urejanju revije so sodelovali V. G. Belinski, A. I. Hercen, T. N. Granovski, N. P. Ogarjov in drugi. Po 1846. letu, ko je urejanje revije odložil Belinski, je začel pomen “Domovinskih zapiskov” padati. Po 1868. letu, ko sta revijo prevzela N. A. Nekrasov in M. E. Saltikov-Ščedrin, je nastopilo obdobje novega razcveta “Domovinskih zapiskov”; v tem času se je okrog revije zbirala revolucionarnodemokratična inteligenca. Po smrti Nekrasova (1877) so dobili v reviji odločilni vpliv narodniki.
Revijo je nenehno preganjala cenzura in aprila 1884. leta jo je carska vlada tudi zatrla.
33 Mišljene so naslednje teze, ki sta jih formulirala K. Marx in F. Engels v “Manifestu komunistične stranke”.
“Teoretične teze komunistov nikdar ne temelje na idejah, na principih, ki jih je iznašel ali odkril ta ali oni izboljševalec sveta. So le še splošno izrazi faktičnih razmerij eksistirajočega razrednega boja, zgodovinskega gibanja, ki poteka pred našimi očmi.” (K. Marx – F. Engels: Izbrana dela, drugi zvezek, CZ 1971, str. 604.)
34 Gl. F. Engels, “Anti-Dühring” (Prvi razdelek, Filozofija, deveto poglavje, Morala in pravo, Večne resnice), CZ 1965, str. 107.
35 Mišljena sta članka N. K. Mihajlovskega: “Ob ruski izdaji knjige Karla Marxa” (“Domovinski zapiski” št. 4, april 1872. l.) in “Karl Marx pred sodiščem g. J. Žukovskega” (“Domovinski zapiski” št. 10, oktober 1877. l.).
36 V. I. Lenin citira pismo K. Marxa A. Rugeju (september 1843. leta), gl. K. Marx in F. Engels, Izbrana dela, prvi zvezek, CZ 1969, str. 146.
37 V. I. Lenin ima v mislih S. N. Južakova, čigar političnoekonomske nazore je kritiziral zlasti v drugem snopiču knjige Kdo so “prijatelji ljudstva” in kako se bore proti socialnim demokratom. Doslej nista odkrita niti rokopis niti hektografska izdaja drugega snopiča te knjige.