Kdo so “prijatelji ljudstva” in kako se bore proti socialnim demokratom
Preden preidemo k drugemu delu “kritike” g. Mihajlovskega, ki ni več naperjena proti Marxovi teoriji nasploh, temveč posebej proti ruskim socialnim demokratom, moramo omeniti še eno stvar. Gre za to: Ker je g. Mihajlovski kritiziral Marxa, ne samo da ni poskusil pravilno razložiti njegove teorije, temveč jo je naravnost potvoril – in natanko tako nesramno potvarja sedaj ideje ruskih socialnih demokratov. Nujno potrebno je da spet ugotovimo resnico. To bomo najlaže dosegli, če bomo primerjali ideje prejšnjih ruskih socialistov z idejami socialnih demokratov. Razlago idej prvih sil izposojam iz sestavka g. Mihajlovskega v 6. št. časopisa “Ruska misel”38 za l. 1892; v njem je govoril tudi o marksizmu (in sicer je govoril – to mu povem kot očitek – v dostojnem tonu, ne da bi se dotikal vprašanj, ki jih je v cenzuriranem tisku mogoče obravnavati le po bureninsko, ne da bi mešal marksiste z vsakršno umazanijo) in razlagal svoje nazore v protiutež marksizmu, ali, če že ne v protiutež, pa vsaj za paralelo. Seveda nikakor ne mislim žaliti niti g. Mihajlovskega, tj. prištevati ga k socialistom, niti ruskih socialistov, ker postavljam g. Mihajlovskega v isto vrsto z njimi; mnenja sem samo, da prvi kakor drugi argumentirajo v bistvu enako in da je razlika le v stopnji trdnosti, odkritosrčnosti in doslednosti prepričanja.
Ko je g. Mihajlovski razlagal ideje “Domovinskih zapiskov”, je zapisal: “Med nravstveno-politične ideale smo vključevali to, da pripada zemlja poljedelcu, delovna sredstva pa proizvajalcu.” Izhodišče je, kakor vidite, najplemenitejše, polno najboljših želja … “Srednjeveške oblike dela,10 ki pri nas še obstajajo, so močno omajane, vendar mi nismo videli razloga, da bi docela končali z njimi – na ljubo nekim liberalnim ali neliberalnim doktrinam.”
Čudno modrovanje! Naj bodo “oblike dela” kakršnekoli, omajane morejo biti vsekakor le, če so jih zamenjale neke druge oblike; pri našem avtorju pa ne najdemo (in tudi pri nobenem njegovih somišljenikov ne bi našli) niti poskusa, da bi te nove oblike analiziral in razjasnil, ali da bi razložil vzroke, zakaj te nove oblike spodrivajo stare. Še bolj čuden pa je drugi del tirade: “Mi nismo videli razloga, da bi končali s temi oblikami na ljubo doktrinam.” Kakšna sredstva pa imamo “mi” (tj. socialisti – gl. spredaj navedeni pridržek), da bi “končali” z oblikami dela, tj. da bi preurejali določene proizvodne odnose med elani družbe? Mar ni neumna misel, da te odnose spreminjajo doktrine? Poslušajmo dalje: “Naša naloga ni, da bi brezpogojno razvili ,samobitno' civilizacijo iz svojih lastnih nacionalnih neder, kakor tudi ne, da bi prenesli k nam zahodno civilizacijo v celoti, z vsemi protislovji, ki jo razjedajo: treba je pobrati dobro od povsod, koder je mogoče, in če bo to naše ali tuje, ni več vprašanje, marveč praktične ugodnosti. To je vendar tako preprosto, jasno in razumljivo, da o tem sploh ni vredno govoriti.” In v resnici, kako preprosto je to! Dobro “pobrati” od povsod in – stvar je opravljena! Od srednjeveških oblik “pobrati” to, da pripadajo proizvajalna sredstva delavcu, od novih (tj. kapitalističnih) oblik pa “pobrati” svobodo, enakost, prosveto, kulturo. In konec besedi! Tu imamo vso subjektivno metodo v sociologiji kakor na dlani: sociologija začenja z utopijo – zemlja pripada obdelovalcu – in opisuje pogoje za uresničenje zaželenega: “pobrati” dobro z vseh koncev, koder se dá. Ta filozof gleda na družbene odnose čisto metafizično kot na preprost mehaničen agregat teh ali drugih institucij, kot na preprosto mehanično spojitev takih ali drugačnih pojavov. Mož iztrga en tak pojav – da v srednjeveških oblikah pripada zemlja poljedelcu – in misli, da ga je mogoče prenesti na vse druge oblike prav tako, kakor se dá opeka preložiti iz ene zgradbe v drugo. To pa ne pomeni več preučevati družbene odnose, temveč potvarjati gradivo, ki ga je treba preučiti: v resničnosti namreč ni tega, da bi zemlja sama zase in samostojno pripadala poljedelcu, kakor ste si to zamislili vi; to je samo člen v verigi tedanjih proizvodnih odnosov in ti so obstajali v tem, da je bila zemlja razdeljena med velike zemljiške lastnike, zemljiške gospode in da so zemljiški gospodje to zemljo podeljevali kmetom zato, da so jih izkoriščali, tako da je bila ta zemlja nekakšna naturalna mezda: zemlja je dajala kmetu nujno potrebne pridelke, da je lahko proizvajal presežni pridelek za zemljiškega gospoda; bila je fond za to, da so kmetje opravljali tlako za zemljiškega gospoda. Zakaj ni avtor raziskal tega sistema proizvodnih odnosov, marveč se je omejil na to, da je iztrgal en sam pojav in ga tako prikazal v popolnoma napačni luči? Zato, ker avtor ne zna obravnavati družbenih vprašanj: avtor (ponavljam, da uporabljam razglabljanja g. Mihajlovskega samo kot primer za kritiko vsega ruskega socializma) sploh nima namena, da bi pojasnil tedanje “oblike dela”, da bi jih prikazal kot določen sistem proizvodnih odnosov, kot določeno družbeno formacijo. Njemu je – da govorim v Marxovem jeziku – tuja dialektična metoda, po kateri je treba gledati na družbo kot na živ organizem v njegovem funkcioniranju in razvoju.
Ker se sploh ne sprašuje, zakaj nove oblike dela spodrivajo stare, ponavlja pri razglabljanju o teh novih oblikah natanko isto napako. Dovolj mu je, če ugotovi, da te oblike “majejo” pripadnost zemlje poljedelcu, tj. da se, na splošno rečeno, izražajo v tem, da je proizvajalec ločen od proizvajali sredstev – in že obsodi vse to kot nekaj, kar ne ustreza idealu. In spet je njegovo razglabljanje popolnoma nesmiselno: mož iztrga posamezen pojav (da kmetje izgubljajo zemljo), a ga ne poskuša prikazati kot člen nekega drugega sistema proizvodnih odnosov, temelječega na blagovnem gospodarstvu, ki nujno poraja konkurenco med proizvajalci blaga, neenakost, obubožanje enih in obogatenje drugih. Zabeležil je le en pojav – obubožanje množice, in prezrl drugega – obogaten je manjšine, zato pa mu ni bilo mogoče dojeti niti prvega niti drugega.
In takim metodam pravi potem še “iskanje odgovorov na življenjska vprašanja v njihovi z mesom in krvjo odeti obliki” (“R. b.”, 1. št. 1894); v resnici pa ni niti znal niti želel pojasniti resničnosti in ji pogledati naravnost v obraz, ampak je pred temi vprašanji življenja z njegovim bojem bogatih proti revnim sramotno pobegnil v svet nedolžnih utopij; in temu pravi – “iskanje odgovorov na življenjska vprašanja, kakor jih idealno zastavlja pereča in zamotana realna stvarnost” (“R. b.”, 1. št.), medtem ko v resnici ni niti poskusil analizirati in pojasniti te realne stvarnosti.
Namesto tega nam je dal utopijo, ki jo je zgradil tako, da je na najbolj nesmiseln način iztrgal posamezne elemente iz raznih družbenih formacij, nekaj iz srednjeveške, nekaj iz “nove” itd. Tako zgrajena teorija je seveda nujno morala ostati daleč proč od resnične družbene evolucije iz preprostega razloga, ker pač naši utopisti niso mogli živeti in delovati v družbenih odnosih, sestavljenih iz elementov, ki so jih pobrali z vseh koncev in krajev, marveč so morali živeti v tistih pogojih, ki določajo odnose kmeta do kulaka (bogatega kmeta), rokodelca do prekupčevalca, delavca do tovarnarja, in ki jih naši utopisti niso čisto nič razumeli. Njihovi poskusi in prizadevanja, da bi te odnose, ki jih niso razumeli, prikrojili svojemu idealu, so seveda morali propasti.
Tako sem v najbolj splošnih potezah orisal, kako je bilo z vprašanjem socializma v Rusiji v času, ko so “se rodili ruski marksisti”.
Ti so začeli ravno s kritiko subjektivnih metod prejšnjih socialistov; niso se zadovoljili s tem, da bi samo ugotavljali izkoriščanje in ga obsojali, temveč so ga hoteli tudi pojasniti. Marksisti so videli, da je vsa zgodovina Rusije od kmečke reforme dalje samo zgodovina obubožanja množic in bogatenja manjšine; opazovali so velikansko razlaščanje malih proizvajalcev hkrati s splošnim tehničnim napredkom; dognali so, da se te polarne struje razvijajo in postajajo čedalje močnejše tam in toliko, kjer in kolikor se razvija in utrjuje blagovno gospodarstvo; zaradi vsega tega so nujno morali priti do zaključka, da imajo opraviti z buržoazno (kapitalistično) organizacijo družbenega gospodarstva, ki nujno poraja razlaščanje in zatiranje množic. To prepričanje je naravnost določalo njihov praktični program, ki so ga omejili na to, da se pridružijo temu boju proletariata z buržoazijo, boju neposedujočih razredov proti posedujočim, boju, ki tvori glavno vsebino ekonomske stvarnosti Rusije od najbolj zakotne vasi pa do tehnično najmodernejše tovarne. Kako naj se pridružijo? Odgovor jim je spet narekovala stvarnost sama. Kapitalizem je glavne industrijske panoge privedel do stadija velike strojne industrije; tako je podružbil proizvodnjo in s tem ustvaril materialne pogoje za nov red in hkrati novo socialno silo: razred industrijskih delavcev, razred mestnega proletariata. Ta razred, ki je podvržen prav takemu buržoaznemu izkoriščanju, kakršnemu je po svojem ekonomskem bistvu podvrženo vse delovno prebivalstvo Rusije, pa ima vendarle posebno ugodne pogoje za svojo osvoboditev: prav nič več ga ne veže na staro družbo, ki je docela zgrajena na izkoriščanju; sami pogoji njegovega dela in življenjske okoliščine ga organizirajo, ga silijo, da razmišlja, mu omogočajo, da stopi v areno političnega boja. Zato je naravno, da so socialni demokrati obrnili vso svojo pozornost in vse svoje upe na ta razred, da so omejili svoj program na razvijanje razredne samozavesti tega razreda, da so vso svojo dejavnost usmerili na to, da pomagajo temu razredu dvigniti se v odkrit politični boj proti obstoječemu režimu in pritegniti v ta boj ves ruski proletariat.
Sedaj pa poglejmo, kako se g. Mihajlovski bori proti socialnim demokratom. Kakšne argumente navaja proti njihovim teoretičnim pogledom, proti njihovi politični socialistični dejavnosti?
Teoretične nazore marksistov razlaga kritik tako:
“Resnica,” tako naj bi menda trdili marksisti, “je v tem, da bo Rusija po notranjih zakonih zgodovinske nujnosti razvila svojo kapitalistično proizvodnjo z vsemi njenimi notranjimi protislovji: veliki kapitali bodo požrli male, od zemlje odtrgam kmet pa se bo spremenil v proletarca, se združil, ,se podružbil' – in vsa stvar bo pod klobukom, ki ga bo treba samo še natakniti na glavo osrečenemu človeštvu.”
Poglejte vendar – marksisti se torej v pojmovanju stvarnosti prav nič ne razlikujejo od “prijateljev ljudstva”, samo prihodnost si predstavljajo drugače: vsekakor se ne ukvarjajo s sedanjostjo, temveč samo s “perspektivami”. Da g. Mihajlovski res tako misli, ne more biti nobenega dvoma, ker pravi: marksisti so “popolnoma prepričani, da mi v tem, kako predstavljajo prihodnost, nič utopičnega, marveč da je vse stehtano in zmerjeno po predpisih stroge znanosti”; nazadnje pa pravi še jasneje: marksisti “verujejo in izpovedujejo, da je abstraktna zgodovinska shema nespremenljiva”.
Skratka, opraviti imamo s tistim najbolj obrabljenim in najbolj banalnim podtikanjem, na katerem že od zdavnaj jahajo vsi, ki ne morejo proti marksističnim nazorom navesti nič bistvenega. “Marksisti izpovedujejo, da je abstraktna zgodovinska shema nespremenljiva!”
To je vendar gola laž in izmišljotina!
Noben marksist ni potemtakem nikjer in nikdar argumentiral, da v Rusiji “mora biti” kapitalizem, “zato ker” je bil tudi na Zahodu itd. Noben marksist ni v Marxovi teoriji nikdar videl kakšne splošne obvezne filozofsko-zgodovinske sheme, kaj več kakor razlage določene družbenoekonomske formacije. Edino subjektivni filozof g. Mihajlovski je tako spretno razodel tolikšno nerazumevanje Marxa, da je zagledal pri njem splošno filozofsko teorijo, na kar mu je Marx sam najodločneje pojasnil, da se je zmotil v naslovu. Nikdar ni noben marksist utemeljeval svojih socialnodemokratičnih nazorov s čim drugim kakor s tem, da je marksistična teorija v skladu z resničnostjo in zgodovinsko določenimi, tj. ruskimi, družbenoekonomskimi odnosi; niti jih ni mogel drugače utemeljevati, saj je táko skladnost popolnoma jasno in določno zahtevala teorija in je to zahtevo postavil kot temeljni kamen vsega svojega nauka sam utemeljitelj “marksizma” Marx.
G. Mihajlovski seveda lahko izpodbija te trditve, kolikor hoče, češ da je prav “na svoja ušesa” slišal izpovedovati abstraktne zgodovinske sheme. Kaj pa moremo mi, socialni demokrati, ali kdorkoli drug za to, če je g. Mihajlovskemu prijalo poslušati, kako njegovi lastni tovariši kvasijo vse mogoče bedarije. Mar ne dokazuje to samo, da zelo posrečeno izbira svoje tovariše – in nič več? Že mogoče, da so ti bistroumni tovariši bistroumnega filozofa sami sebe imenovali marksiste, socialne demokrate ipd.; toda kdo ne ve, da se sedaj (kakor smo že davno opazili) že vsak malopridnež rad “rdeče” oblači?11 Če pa je g. Mihajlovski tak jasnovidec, da ne more razlikovati takih “šem” od marksistov, ali če je Marxa tako globoko doumel, da ni zapazil, kako je Marx najkrepkeje poudarjal prav ta kriterij vsega svojega nauka (formulirati “to, kar se dogaja pred našimi očmi”), nam to spet ne dokazuje nič drugega, kakor da g. Mihajlovski ni ravno moder, in nič več.
Če pa se je že odločil, da začne v tisku polemizirati s socialnimi demokrati, bi vsekakor moral imeti pred očmi tisto skupino socialistov, ki že zdavnaj edina nosi to ime in ki ima tudi svoje literarne predstavnike – Plehanova in njegov krožek,39 ter je torej tudi ne sme zamenjavati z drugimi. In če bi ravnal tako – a tako bi vsekakor moral ravnati vsak kolikor toliko dostojen človek – in bi pogledal vsaj prvo socialnodemokratsko delo, knjigo Plehanova “Naša nesoglasja”, bi našel tam že na prvih straneh kategorično izjavo, ki jo je podal avtor v imenu vseh članov krožka:
“Svojega programa nikakor nočemo kriti z avtoriteto velikega imena” (tj. z avtoriteto Marxa). Ali razumete ruski jezik, g. Mihajlovski? Ali razumete razliko med izpovedovanjem abstraktnih shem in odrekanjem vsake avtoritete Marxu, kadar gre za presojanje ruskih zadev?
Ali razumete, da ste ravnali nepošteno, kot ste prvo sodbo, ki se vam jo je posrečilo slišati od svojih tovarišev, razglasili za marksistično, niste se pa zmenili za izjavo, ki jo je eden izmed vidnih članov socialne demokracije objavil v tisku v imenu vse skupine?
Dalje pa govori ta izjava še določneje:
“Ponavljam,” pravi Plehanov, “tudi med najdoslednejšimi marksisti je mogoče nesoglasje v presojanju sodobne ruske stvarnosti”; naš pouk je “prvi poskus, kako naj se uporabi ta znanstvena teorija pri analizi zelo zapletenih in zamotanih družbenih odnosov”.
Mislim, da se skoraj ni mogoče jasneje izraziti: marksisti črpajo iz Marxove teorije brezpogojno samo dragocene metode, brez katerih ni mogoče razjasniti družbenih odnosov; zato pa njihov kriterij za oceno teh odnosov nikakor niso abstraktne sheme in druge take neumnosti, marveč pravilnost Marxove teorije in njena skladnost s stvarnostjo.
Ali pa morda mislite, da je avtor samo tako izjavljal, v resnici pa sodi drugače? To ne bo držalo. Vprašanje, ki se je z njim ukvarjal g. Mihajlovski, se je glasilo: “Ali bo morala Rusija prehoditi kapitalistično razvojno fazo?” Tega vprašanja pa nikakor ni formuliral marksistično, temveč po subjektivnih metodah raznih rodoljubnih filozofov, ki niti ne vedo, kakšen kriterij bi pri tem izbrali: ali politiko vlade ali dejavnost “družbe”, ali ideal družbe, “ki ustreza človeški naravi”, ali še kake druge podobne bedarije. Sedaj vprašamo: kako bi moral na tako vprašanje odgovoriti človek, ki izpoveduje abstraktne sheme? Najbrž bi začel govoriti o neizpodbitnosti dialektičnega procesa, o splošno filozofskem pomenu Marxove teorije, o tem, da mora vsaka dežela nujno prehoditi fazo … itd. itd.
Kako pa je odgovarjal Plehanov?
Tako, kakor mora odgovarjati marksist:
Vprašanje o nujnosti procesa je pustil popolnoma ob strani kot nepotrebno vprašanje, ki lahko zanima samo subjektiviste, in je ves čas govoril le o dejanskih družbenoekonomskih odnosih, o njihovi dejanski evoluciji. Zato tudi ni odgovoril naravnost na to nepravilno zastavljeno vprašanje, marveč je odgovoril takole: “Rusija je krenila na kapitalistično pot.”
G. Mihajlovski pa s pozo strokovnjaka čveka o izpovedovanju abstraktne zgodovinske sheme, o notranjih zakonih nujnosti in podobnih oslarij. In to imenuje “polemiko proti socialnim demokratom”!
Tega pri najboljši volji ne morem razumeti: če je to polemika, potem ne vem, čému pravijo mlačva prazne slame?!
Glede na prej navedeno razglabljanje g. Mihajlovskega moram omeniti še to, da razlaga nazore socialnih demokratov, kakor da “bo Rusija razvila svojo lastno kapitalistično proizvodnjo”. Po mnenju tega filozofa Rusija očitno nima “svoje lastne” kapitalistične proizvodnje. Avtor se najbrž pridružuje mnenju, da je ruski kapitalizem omejen na poldrug milijon delavcev – v nadaljnjem se bomo še srečali s to otročjo idejo naših “prijateljev ljudstva”, za katere ne vem, kam prištevajo vso drugo eksploatacijo svobodnega dela. “Rusija bo razvila svojo lastno kapitalistično proizvodnjo z vsemi njenimi notranjimi protislovji, od zemlje odtrgani kmet pa se bo medtem spremenil v proletarca.” Čim dalje, tem lepše! V Rusiji torej ni “notranjih protislovij”, ali da govorimo naravnost: v Rusiji ni izkoriščanja ljudskih množic po peščici kapitalistov, ni obubožanja velikanske večine prebivalstva in bogatenja peščice ljudi? Kmeta šele čaka, da ga bodo odtrgali od zemlje? Kaj pa je vsa zgodovina Rusije od kmečke reforme dalje, ako ne množično in tako intenzivno razlaščanje kmetov, kakršnega še ni videla nobena druga dežela? Človek mora biti zelo pogumen, da pred vso javnostjo taji te stvari. In g. Mihajlovski ima ta pogum: “Marx je operiral z že razvitim proletariatom in z razvitim kapitalizmom, pri nas pa ju je treba šele ustvarjati.” Rusiji je treba šele ustvarjati proletariat?! V Rusiji, v kateri edini je mogoče najti tako obupno bedo množic, tako nesramno izkoriščanje delovnega ljudstva, da so jo po stanju njenega siromašnega prebivalstva primerjali (in sicer upravičeno) z Anglijo; v Rusiji, v kateri milijoni ljudi stalno stradajo, medtem ko npr. hkrati čedalje bolj narašča izvoz žita, – v Rusiji da ni proletariata!!
Mislim, da bi morali g. Mihajlovskemu za te klasične besede še živemu postaviti spomenik.12
Sicer bomo še v nadaljnjem videli, da je to stalna in najdoslednejša taktika “prijateljev ljudstva” – farizejsko zapirati oči pred nevzdržnim položajem delovnih množic v Rusiji in pripovedovati, da je ta položaj le “omajan” in da je treba le naporov “kulturne javnosti” in vlade, pa se bo vse spravilo na pravo pot. Ti vitezi menda mislijo: če si bodo zakrivali oči pred dejstvom, da je položaj delovnih množic slab, ne zato, ker je “omajan”, marveč zato, ker jih peščica izkoriščevalcev najnesramneje guli, če bodo kot noji skrivali glavo v pesek, da ne bi videli teh izkoriščevalcev – pa bodo ti izkoriščevalci izginili. Ko pa jim socialni demokrati pravijo, da je sramotna strahopetnost, če si ne upajo pogledati resnici v oči; ko socialni demokrati to dejstvo izkoriščanja jemljejo za svoje izhodišče in pravijo, da je mogoče iskati razlago zanj samo v buržoazni organizaciji ruske družbe, ki cepi prebivalstvo na proletariat in buržoazijo, in v razrednem značaju ruske države, ki ni prav nič drugega kot organ gospostva te buržoazije, in da je zato edini izhod razredni boj proletariata proti buržoaziji – tedaj ti “prijatelji ljudstva” zaženejo krik in vik: socialni demokrati hočejo ljudstvo spraviti ob zemljo!! Socialni demokrati hočejo uničiti našo narodno ekonomsko organizacijo!!
Zdaj prihajamo do naj nesramnejšega poglavja vse te, v najboljšem primeru nedostojne “polemike” – namreč do tega, kako g. Mihajlovski “kritizira” (?) politično dejavnost socialnih demokratov. Vsakdo se zaveda, da v našem legalnem tisku ni mogoče razpravljati o delovanju socialistov in agitatorjev med delavci, kakor bi bilo treba, ampak da je edino, kar lahko v tem pogledu napravi redni, cenzuri podvrženi tisk, da “taktno molči”. G. Mihajlovski je pozabil na to najosnovnejše pravilo in se ni sramoval izrabiti svojega monopola, da sme biti javno v stikih s čitajočim občinstvom, za to, da je socialiste oblil z gnojnico.
Vendar se bodo proti temu brezvestnemu kritiku našla bojna sredstva tudi mimo legalne žurnalistike!
“Kolikor vem,” se dela naivnega g. Mihajlovski, “lahko ruske marksiste razdelimo na tri razrede: na marksiste-gledalce (ki ravnodušno opazujejo proces), na pasivne marksiste (ki samo ,lajšajo porodne bolečine'; le-teh ,ne zanima ljudstvo, ki je zvezano z zemljo, temveč posvečajo svojo pozornost in polagajo svoje upe na tiste, ki so že ločeni od proizvajalnih sredstev') in na aktivne marksiste (ki naravnost zahtevajo nadaljnje uničevanje vasi).”
Kaj naj to pomeni?! Saj vendar ni mogoče, da g. kritik ne bi vedel, da so ruski marksisti ravno socialisti, ki jim je izhodišče tako gledanje na stvarnost, da je to kapitalistična družba in da je iz nje samo en izhod – razredni boj proletariata proti buržoaziji? Na kak način in iz katerega razloga jih more metati v en koš z nekim nesmiselnim prostaštvom? Kakšno pravico (moralno seveda) ima, da prišteva med marksiste tudi ljudi, ki očitno ne sprejemajo najelementarnejših in osnovnih tez marksizma, ljudi, ki niso nikdar in nikjer nastopali kot posebna skupina in niso nikdar in nikjer razglašali kakršnegakoli svojega posebnega programa?
G. Mihajlovski se izvija na vse mogoče načine, da bi opravičil take nesramne metode.
“Mogoče,” elegantno duhoviči g. Mihajlovski, “to niti niso pravi marksisti, toda za take se štejejo in razglašajo.” Kje in kdaj so se razglašali? V peterburških liberalnih in radikalnih salonih? V zasebnih pismih? če je tako, potem se tudi pogovarjajte z njimi v svojih salonih in v svoji korespondenci! Toda vi nastopate v tisku in javno proti ljudem, ki (pod zastavo marksizma) niso nikdar in nikjer nastopali javno. In pri tem si še upate izjavljati, da polemizirate s socialnimi demokrati, ko vendar dobro veste, da nosi to ime samo ena skupina revolucionarnih socialistov, s katero ne smete zamenjavati nobene druge!13
G. Mihajlovski se izvija in izgovarja kakor gimnazijec, ki so ga zasačili pri prestopku: Jaz nisem pri tem prav nič kriv – si prizadeva dokazati bralcu – “na svoja lastna ušesa sem slišal in s svojimi lastnimi očmi sem videl”. Imenitno! Radi verjamemo, da imate v svoji družbi same nepridiprave in malopridneže, toda kaj imamo opraviti tu mi, socialni demokrati? Komu pa ni znano, da “v sedanjih časih, ko” politično preganjajo ljudi ne samo zaradi socialistične, temveč zaradi vsake, količkaj samostojne in poštene družbene dejavnosti, pride na vsakogar, ki resnično deluje pod to ali drugo zastavo – bodisi pod zastavo narodovoljstva, marksizma ali, recimo, celo konstitucionalizma – po več deseteric frazerjev, ki pod temi plašči prikrivajo svojo liberalno strahopetnost, in morda še po nekaj pravih pravcatih podležev, ki opravljajo svoje lastne zadevice? Mar ni jasno, da je samo najnizkotnejše prostaštvo zmožno očitati katerikoli teh struj dejstvo, da njeno zastavo onečašča (in vrh tega ne javno, temveč naskrivaj) vsa mogoča sodrga? Vsa razlaga g. Mihajlovskega je ena sama veriga izmaličenj, potvorb in podtikanj. Prej smo videli, da je tiste “resnice”, ki so izhodišče socialnim demokratom, popolnoma popačil in razložil tako, kakor jih noben marksist nikjer in nikdar ni razlagal niti ni mogel razlagati. In če bi razložil, kako socialni demokrati v resnici pojmujejo rusko stvarnost, bi lahko videl, da moremo “ravnati” po teh nazorih samo na en način – namreč tako, da pomagamo razvijati razredno zavest proletariata, da proletariat organiziramo in združujemo za politični boj proti sedanjemu režimu. Sicer pa je g. Mihajlovskemu ostal še en trik. Z videzom nedolžne užaljenosti farizejsko obrača oči proti nebu in sladko pravi: “Zelo sem vesel, da to slišim, vendar ne razumem, proti čemu protestirate” (tako pravi v 2. št. “R. b.”). “Preberite nekoliko pazljiveje mojo sodbo o pasivnih marksistih in videli boste, da tam pravim: z etičnega stališča ni kaj oporekati.”
To pa seveda ni nič drugega kakor prežvekovanje prejšnjih klavrnih zavijanj.
Povejte, prosim, kako naj imenujemo ravnanje človeka, ki bi izjavil, da kritizira socialno-revolucionarno narodništvo (druga struja še ni nastopala – jemljem tako obdobje), in bi začel razlagati približno take reči:
“Kolikor vem, se narodniki dele na tri razrede: na dosledne narodnike, ki v celoti sprejemajo kmetove ideje in v popolnem skladu z njegovimi željami posplošujejo šibanje, pretepanje žena in sploh izvajajo vso tisto najgnusnejšo vladno politiko biča in palice, ki se je pač imenovala ljudska politika; za temi pridejo, kakor pravijo, narodniki-bojazljivci, ki se ne menijo za to, kaj misli kmet, in si samo prizadevajo, da bi s pomočjo asociacij ipd. prenesli v Rusijo njej tuje revolucionarno gibanje; sicer bi proti temu z etičnega stališča ne mogli nič oporekati, ako ne bi bila ta pot tako spolzka, da lahko iz bojazljivega narodnika napravi doslednega ali pogumnega; in končno imamo pogumne narodnike, ki v celoti uresničujejo narodne ideale gospodarnega kmeta in se zato drže zemlje, da bi temeljito kulačili.” Vsak pošten človek bi seveda to imenoval podlo in prostaško norčevanje. Če pa človeku, ki bi razlagal take reči, narodniki vrh tega ne bi mogli odgovarjati v istem tisku, če bi poleg tega narodniki dotlej razlagali svoje ideje samo nelegalno in bi zato mnogi ne imeli o njih pravega pojma in bi lahko verjeli vsemu, karkoli bi jim kdo natvezil o narodnikih – tedaj bi si bili vsi edini, da je ta človek …
Morda pa g. Mihajlovski tudi sam še ni popolnoma pozabil besede, ki bi jo bilo treba tu zapisati.
Toda dovolj tega! Sicer je ostalo še mnogo podobnih insinuacij g. Mihajlovskega, vendar jaz ne poznam mučnejšega, nehvaležnejšega, težjega dela kakor ukvarjati se s tako umazanijo, zbirati vsepovsod raztresena namigovanja, jih primerjati in iskati vsaj kolikor toliko resen ugovor.
Dovolj!
Aprila 1894
10 Na drugem kraju je avtor pojasnjeval: “Pod srednjeveškimi oblikami dela ne smemo razumeti samo srenjske zemljiške lastnine, rokodelske obrti in organizacije artelov. Vse to so nedvnomno srednjeveške oblike, vendar moramo k njim prišteti vse načine, po katerih zemlja ali proizvajalna sredstva pripadajo delavcu.”
11 Vse to sem napisal v prepričanju, da je g. Mihajlovski v resnici slišal izpovedovati abstraktne zgodovinske sheme in da ni prav nič popačil resnice. Vsekakor mislim, da moram ob tej priložnosti pripomniti: kakor sem kupil, tako prodajam.
12 Sicer se bo mogoče g. Mihajlovski tudi tu poskusil izmazati češ: nikakor nisem hotel reči, da v Rusiji sploh ni proletariata, temveč samo, da v Rusiji ni kapitalističnega proletariata. Res? Zakaj pa potem niste tega povedali? Saj je vendar vse vprašanje ravno v tem: ali je ruski proletariat tak, kakor je lasten buržoazni organizaciji družbenega gospodarstva, ali je drugačen? Kdo pa je kriv, če v obeh svojih razpravah niste zinili niti besedice o tem silno resnem in važnem vprašanju, temveč ste rajši čvekali vse mogoče bedarije in se pri tem hudičevo zagovorili?
13 Naj se ustavim pri edini stvarni navedbi, ki jo izjemoma najdemo pri g. Mihajlovskem. Vsakdo, ki je prebral njegov članek, bo moral priznati, da prišteva k “marksistom” tudi g. Skvorcova (avtorja “Ekonomskih vzrokov lakote”). Toda ta gospod sam sebe ne imenuje tako in dovolj je, če ima človek samo najelementarnejše znanje o spisih socialnih demokratov, pa vidi da je to z njihovega stališča najplehkejši buržuj in nič več. Kakšen marksist pa naj bo to, če ne razume, da je družbeno okolje, za katero projektira svoje progrese, buržoazno okolje in da zato tudi vsa “zboljšanja kulture”, kakršna opažamo celo v kmetijstvu, pomenijo samo buržoazni progres, ki zboljšuje položaj manjšine in proletarizira množice! Kakšen marksist naj bo to, če ne razume, da je država, do katere se obrača s svojimi projekti, razredna država, ki je zmožna samo podpirati buržoazijo in tlačiti proletariat!
38 “Ruska misel” (Russkaja misl) mesečnik za literarna in politična vprašanja, izhajal v Moskvi od 1880 do 1918.
39 Mišljena je skupina “Osvoboditev dela” – prva ruska marksistična skupina, ki jo je v Ženevi 1883. leta ustanovil G. V. Plehanov. Poleg Plehanova so bili v tej skupini še P. B. Akselrod, L. G. Dejč, V. I. Zasuličeva, V. N. Ignatov.
Člani skupine “Osvoboditev dela” so opravili veliko delo pri širjenju marksizma v Rusiji. V ruščino so prevajali dela utemeljiteljev marksizma, jih izdajali v tujini in širili v Rusiji: Marxov in Engelsov “Manifest Komunistične stranke”, Marxovo “Mezdno delo in kapital”, Engelsov “Razvoj socializma od utopije do znanosti” in druga. Plehanov in njegova skupina so zadali resen udarec narodništvu. Dva osnutka programa ruskih socialnih demokratov, ki ju je v letih 1883 in 1885 izdelal Plehanov, izdala pa skupina “Osvoboditev dela”, sta pomenila pomemben korak za pripravljanje in ustanovitev socialnodemokratske stranke v Rusiji. Pri širjenju marksističnih nazorov so imela izredno pomembno vlogo dela Plehanova “Socializem in politični boj” (1883), “Naša nesoglasja” (1885), ”K vprašanju o razvoju monističnega pogleda na zgodovino” (1895). Toda skupina “Osvoboditev dela” je imela tudi resne napake: držali so se je ostanki narodniških nazorov, podcenjevala je revolucionarno naravo kmetov in precenjevala vlogo liberalne buržoazije. Te napake so bile zarodek poznejših menjševiških nazorov Plehanova in drugih članov skupine. Skupina “Osvoboditev dela” praktično ni bila povezana z delavskim gibanjem. V. I Lenin je opozarjal, da je skupina “Osvoboditev dela” “osnovala socialno demokracijo samo v teoretičnem smislu in napravila delavskemu gibanju naproti prvi korak”.
Na drugem kongresu RSDRP avgusta 1903. leta je skupina “Osvoboditev dela” sporočila, da je nehala delovati.