Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Že v skupinskem zakonu ali pa še prej, so poznali neko združevanje v pare, ki je trajalo različno dolgo; mož je imel eno glavno ženo (ne moremo še reči: najljubšo ženo) med mnogimi ženami in je bil zanjo, poleg drugih, glavni zakonski mož. Ta okoliščina je nemalo zmedla misijonarje, ki vidijo v skupinskem zakonu včasih neredno skupnost žena, včasih samovoljno zakonolomstvo. Tako parjenje po običaju pa se je moralo utrjevati čedalje bolj, kolikor bolj se je razvijal gens in čim številnejši so bili razredi "bratov" in "sester", med katerimi je bil zdaj zakon nemogoč. Pobuda, ki jo je sprožil gens, da se prepove zakon med krvnimi sorodniki, je gnala razvoj še dalje. Tako vidimo pri Irokezih in pri večini drugih Indijancev, ki so na nižji stopnji barbarstva, da je prepovedano vsem sorodnikom, ki so v nlihovem sistemu, ženiti se med seboj - in teh je več sto vrst. Spričo te naraščajoče zapletenosti zakonskih prepovedi so postali skupinski zakoni čedalje bolj nemogoči; izpodrinila jih je parna družina. Na tej stopnji živi en mož z eno ženo, vendar tako, da smejo biti možje kdaj pa kdaj nezvesti in da si pridrže pravico do mnogoženstva, čeprav se to iz ekonomskih razlogov redko dogaja, medtem ko zahtevajo od žena najstrožo zvestobo čez čas, ko žive skupaj z možem, in kruto kažnujejo njihovo nezvestobo. Oba zakonca pa se lahko rešita zakonskih vezi in otroci pripadajo samo materi.
Naravni izbor pa deluje še naprej tudi potem, ko je čedalje več krvnim sorodnikom prepovedana medsebojna ženitev. Z Morganovimi besedami:
"Iz zakonov med gensi, ki niso bili v krvnem sorodstvu, je izšla tako telesno kakor duševno krepkejša rasa; dvoje napredujočih plemen se je združilo in nove lobanje in možgani so se naravno razširili, dokler niso obsegli zmožnosti obeh."
[Morgan, Op. , str. 468. -- Ured.]
Plemena z gentilno ureditvijo so morala zmagati nad zaostalimi ali jih z zgledom potegniti za seboj.
V prazgodovini se je torej družina ravijala tako, da se je nenehoma zoževal krog, ki je prvotno obsegal vse pleme in v katerem sta sprva oba spola živela v zakonski skupnosti. Ker so neprenehoma izključevali najprej bližnje, potem pa vedno bolj oddaljene sorodnike in nazadnje še celo take, ki so bili v svaštvu, ni bila naposled praktično več mogoča nobena vrsta skupinskega zakona, tako da ostane končno ena sama, začasno še rahlo zvezana dvojica, molekula; in če se razveže še ta, zakon sploh preneha. Že v tem se kaže, kako malo je imela opraviti individualna spolna Ijubezen v današnjem pomenu besede z nastankom posamičnega zakona. Še bolj pa to dokazuje praksa vseh ljudstev, ki žive na tej stopnji. V prejšnjih oblikah družine niso bili možje nikoli v zadregi za žene, nasprotno, imeli so jih več kot dovolj; zdaj pa so postale žene redke in iskane. Zaradi tega so začeli od parnega zakona naprej ropati in kupovati žene - in to so zelo razširjeni simptomi, pa prav nič več, mnogo globlje spremembe, ki se je medtem izvršila. Pedantni Škot McLennan pa je te simptome, ki so zgolj načelni, kako si pridobiti ženo, uvrstil kot "zakon po ropu" in "zakon po kupu" kar v posebna družinska razreda. Tudi drugače pri ameriških Indijancih in drugih ljudstvih (na isti stopnji) sklepanje zakonskeveze ni stvar prizadetih - teh pogosto prav nič ne vprašajo - ampak njihovih mater. Tako pogosto zaročijo dva mlada človeka, ki sta si popolnoma tuja, in ju obvestijo o sklenjeni kupčiji šele, ko se bliža čas poroke. Pred poroko obdaruje ženin nevestine gentilne sorodnike (torej njene sorodnike po materi, ne pa očeta in njegovega sorodstva) in darovi veljajo kot odkupnina za dekle, ki so mu jo odstopili. Po volji vsakega obeh zakoncev se lahko zakon razveže: toda polagoma se je pri mnogih plemenih, npr. pri Irokezih, izoblikovalo javno mnenje, ki nasprotuje takim ločitvam; pri sporih posredujejo gentilni sorodniki obeh strani in šele če se to ne obnese, nastopi ločitev, pri čemer ostanejo otroci ženi, obe strani pa smeta stopiti v nov zakon.
Parna družina je preslaba in preveč nestalna, da bi potrebovala ali si želela svoje gospodinjstvo, zato nikakor ne opusti komunističnega gospodinjstva, ki se je ohranilo iz prejšnjih časov. Komunistično gospodinjstvo pomeni gospostvo žensk v hiši, prav tako kakor pomeni izključno priznanje rodne matere, ker ni mogoče z gotovostjo poznati rodnega očeta, veliko spoštovanje do žena, t.j. do mater. Iz prosvetljenega 18. stoletja izvira ena najbolj absurdnih predstav, da je namreč žena bila v začetku družbe sužnja moža. Pri vseh divjakih in vseh barbarih na nižji in srednji stopnji, deloma še na višji stopnji, je bila žena ne le svobodna, ampak so jo zelo spoštovali. Kaj pomeni žena tudi še v parnem zakonu, naj izpriča Arthur Wright, ki je dolga leta misijonaril med SenekaIrokezi:
"V dobi, ko so prebivale njihove družine še v starih, dolgih hišah (komunistično gospodinjstvo več družin) ... je v njih zmerom prevladoval klan (gens), tako da so si ženske jemale svoje može iz drugih klanov (gensov) ... Po navadi so gospodarile v hiši ženske; zaloge so bile skupne; toda gorje nesrečnemu zakoncu ali ljubimcu, ki je bil prelen ali preneroden in ni prispeval svojega deleža k skupni zalogi. Ne glede na to koliko otrok je imel ali kaj vse je bilo njegovega v hiši, se je lahko vsak hip nadejal ukaza, naj poveže svojo culo in se pobere. Da bi se upiral, še pomisliti ni smel; v hiši so mu postala tla prevroča in kaj mu je kazalo drugega, kot da se je vrnil k svojemu lastnemu klanu (gensu) ali pa si je, kar se je največkrat zgodilo, poiskal v drugem klanu novo ženo. V klanih (gensih) in tudi vsepovsod drugod so imele ženske glavno besedo. In če je naneslo, se niso plašile odstaviti poglavarja in ga degradirati v navadnega vojščaka."
[Navedel Morgan, OP. , str. 464. -- Ured.]
V pradobi je bila ženska prevlada vsepovsod razširjena, materialna osnova temu pa je bilo komunistično gospodinjstvo, v katerem so vse ženske ali vsaj povečini pripadale enemu in istemu gensu, moški pa so se delili na različne gense. In tretja Bachofnova zasluga je, da je to prevlado odkril. - Dostavljam pa, da vsemu temu, kar sem povedal, nikakor ne nasprotuje, če poročajo potniki in misijonarji, da so ženske pri divjakih in barbarih preobremenjene z delom. Delitev dela med obema spoloma določajo čisto drugi vzroki kakor položaj žene v družbi. Če morajo ženske zdaleč bolj trdo delati, kakor jim po našem mnenju gre, so pa pri svojih ljudstvih v resnici veliko bolj v časteh kot pri nas Evropejcih. Družbeni položaj dame, ki se ji v dobi civilizacije na videz klanjajo in ki ne opravlja nobenega pravega dela, je neskončno nižji, kakor pa ga je imela v barbarski dobi z delom preobložena žena, ki je veljala pri svojem ljudstvu za pravo damo (lady, frowa, Frau = gospodarica) in je to po svojem položaju tudi bila.
Ali je parni zakon v Ameriki danes že docela izpodrinil skupinski zakon, o tem bodo morala odločiti podrobnejša raziskovanja o severozahodnih in posebno južnoameriških ljudstvih, ki so še na višji stopnji divjaštva. O teh zadnjih pripovedujejo toliko različnih primerov spolne prostosti, da pri njih o popolni odpravi starega skupinskega zakona skoraj ne moremo govoriti. Vsekakor še niso izginili vsi njegovi sledovi. Najmanj pri štiridesetih severnoameriških plemenih ima mož, ki se oženi z najstarejšo sestro, pravico vzeti vse njene sestre za žene, kakor hitro dosežejo potrebno starost; to je ostalo iz časov, ko so imeli moški skupno celo vrsto sestra za žene. Bancroft pripoveduje o patoloških Kalifornijcih (višja stopnja divjaštva), da praznujejo neke slovesnosti, ob katerih se zbere več "plemen" zato, da neomejeno spolno občujejo med seboj. Najbrž so to gensi, ki so v teh slavjih ohranili nejasen spomin na čase, ko so imele ženske enega gensa vse moške drugega gensa za svoje skupne može in narobe. Prav take šege imajo v Avstraliji. Pri nekaterih ljudstvih se dogaja, da starejši moški, poglavarji in čarovnikiduhovniki, izkoriščajo skupnost žena v svoj prid in da večino žena monopolizirajo za sebe; zato pa morajo ob določenih praznikih in velikih ljudskih skupščinah spet obnoviti staro skupnost in dovoliti, da se njihove žene poveselijo z mladimi moškimi. Westermarck našteva na str. 28-29 celo vrsto primerov takih periodičnih saturnalijskih [3] slavnosti, ko se za kratko dobo spet uveljavi staro svobodno spolno občevanje: npr. pri Hoih, Santalih, Pandžih in Kotarih v Indiji, pri nekaterih afriških ljudstvih itd. čudno pa je, da po Westermarckovem mnenju to ni preostanek skupinskega zakona, ki ga zanika, ampak dobe parjenja, ki je pračloveku skupna z drugimi živalmi.
Tako prihajamo k četrtemu velikemu Bachofnovemu odkritju, k odkritju zelo razširjene oblike, ko prehaja skupinski zakon v zakon parov. Po Bachofnu so se morale žene pokoriti, ker so kršile stare zapovedi bogov, s to pokoro naj bi si odkupile pravico do čistosti. To pa je v resnici samo mistični izraz za pokoro, s katero so se žene odkupile iz stare moške skupnosti in si pridobile pravico predati se samo enemu možu. Ta pokora obstaja v nekem omejenem vdajanju: enkrat na leto so se morale Babilonke vdajati v Mylittinem templju; druga prednjeazijska ljudstva so svoja dekleta leta in leta pošiljala v Anaitin tempelj, kjer so si same izbirale ljubimce in živele z njimi v svobodni ljubezni, preden so se smele možiti; skoraj vsi azijski narodi med Sredozemljem in Gangesom imajo podobne z vero prekrite običaje. Sčasoma je postajala spravna daritev za odkup čedalje lažja, kakor:
"Vsakoletno darovanje se je spremenilo v enkratno, heterizmu matron je sledil heterizem deklet, vdajanju med zakonom je sledilo vdajanje pred njim, predajanju vsem brez izbire je sledilo predajanje določenim osebam."
(Mutterrecht, str. xix.)
Drugi narodi ne poznajo religiozne preobleke; pri nekaterih - pri Tračanih, Keltih itd., v starem veku, pri mnogih praprebivalcih Indije, pri malajskih ljudstvih, pri otočanih južnega morja, pri mnogih ameriških Indijancih pa še danes - uživajo dekleta do poroke največjo spolno prostost. Zlasti je tako skoraj povsod v južni Ameriki, kar lahko potrdi vsakdo, ki je prišel tam količkaj v notranjost dežel. Tako pripoveduje Agassiz ("A Journey in Brazil", Boston and New York, 1886, str. 266) o neki bogati družini indijanskega rodu; ko so ga seznanili s hčerko, je vprašal po njenem očetu, ker je mislil, da je oče pač materin mož, ki je bil kot oficir v vojni proti Paragvaju; toda mati je smehljaje odvrnila: "Nao tem pai, é filha da fortuna" - nima očeta, otrok slučaja je."
"Indijanke ali kreolke govore brez zadrege ali sramu vselej tako o svojih nezakonskih otrokih; to nikakor ni nenavadno, prej bi rekli, da je izjema vse, kar je temu nasprotno. Otroci ... poznajo pogosto samo svojo mater, zakaj na njej je vsa skrb in odgovornost; o svojem očetu ne vedo ničesar; videti je tudi, da ženi nikoli ne pride na misel, da bi ona ali njeni otroci imeli kakršno koli pravico do njega."
To, kar se zdi civilizirancu v tem tujega, je pač pravilo po materinskem pravu, ki velja v skupinskem zakonu.
Pri mnogih drugih ljudstvih imajo ženinovi priiatelji in sorodniki ali svatje pri ženitovanju starodavno pravico do neveste, šele nazadnje pride na vrsto ženin; v starem veku se je to dogajalo na Balearih in pri afriških Augilih, pri Barejih v Abesiniji pa je tako še dandanes. Pri nekaterih zastopa skupnost uradna oseba, plemenski ali gentilni starešina, kazik, šaman, duhovnik, knez ali kakor se že imenuje, in ta uživa pri nevesti pravico prve noči. Kljub vsem novoromantičnim olepševanjem obstaja ta "jus primae noctis" [pravica do prve noči] kot ostanek skupinskega zakona še dandanes pri večini prebivalcev na Alaski (Bancroft, "Native Races", I, 81), pri Tahujih v severni Mehiki (prav tam, str. 584) in pri drugih ljudstvih; bila je v veljavi v vsem srednjem veku, vsaj v prvotno keltskih deželah, kjer je izšla naravnost iz skupinskega zakona, tako npr. v Aragoniji. Medtem ko kastiljski kmet ni bil nikoli tlačan, je vladalo v Aragoniji najsramotnejše tlačanstvo vse do razsodbe Ferdinanda Katoliškega leta 1486. V tej listini beremo:
"Mi odločamo in izjavljamo, da prej omenjeni gospodje (senyors, baroni) ... tudi ne smejo prvo noč, ko se kmet oženi, spati pri njegovi ženi ali da bi v znamenje gospostva v poročni noči, ko je šla žena leč, stopili čez posteljo in čez omenjeno ženo; tudi ne smejo prej omenjeni gospodje rabiti kmetove hčere ali sina, za plačilo ali brez plačila, proti njuni volji."
(Po katalonskem originalu, ki ga citira Sugenheim v svoji knjigi "Tlačanstvo", Petrograd 1861, str. 35.)
Dalje ima Bachofen brezpogojno prav, ko odločno trdi, da so prehod iz "heterizma
ali "razvratne ploditve", kakor on to imenuje, v posamični zakon izvedle
v glavnem žene. Čim bolj so starodavni spolni odnosi izgubljali svoj primitivno-naivni
značaj zaradi razvoja ekonomskih življenjskih pogojev, torej zaradi izpodkopavanja
starega komunizma in rastoče gostote prebivalstva, tem bolj ponižujoči in hujši
so še morali zdeti ti odnosi ženam, tem odločneje so si morale za svojo rešitev
želeti pravico do čistosti, do začasnega ali trajnega zakona z enim samim možem.
Od mož že zato ni mogla priti pobuda za ta napredek, ker jim sploh nikoli ni
prišlo na misel, tudi še do danes ne, da bi se odrekli prijetnostim v dejanskem
skupinskem zakonu. Šele ko so žene uveljavile prehod v parni zakon, so možje
lahko vpeljali strogo monogamijo - seveda samo za žene.
Parna družina je nastala na meji med divjaštvom in barbarstvom, povečini že na višji stopnji divjaštva, tu pa tam pa šele na nižji stopnji barbarstva. Je značilna oblika družine v barbarstvu, tako kot je skupinski zakon značilen za divjaštvo in monogamija za civilizacijo. Da se je razvila naprej v trdno monogamijo, je bilo treba drugih vzrokov, kakor so ti, katerih učinkovanje smo do zdaj spoznali. Z združevanjem v pare se je skupina zmanjšala že na svojo zadnjo enoto, na dvoatomsko molekulo; na enega moža in eno ženo. Naravni izbor je dovršil svoje delo s tem, da je bilo čedalje manj takih, ki so imeli pravico do zakonske skupnosti; v tem oziru je bilo njegovo delo dokončano. Ko bi ne začele delovati nove, družbene gibalne sile, bi ne bilo nobenega vzroka, da bi nastala iz združevanja v pare neka nova družinska oblika. Toda te gibalne sile so začele delovati.
Zapustimo zdaj Ameriko, klasična tla parne družine. Nobenega znamenja ni, po katerem bi se dalo sklepati, da se je razvila tam kakšna višja oblika družine, da je tam pred odkritjem in osvojitvijo kdajkoli in kjerkoli obstajala trdna monogamija. Drugače pa je v starem svetu.
Udomačitev živali in reja čred sta tu ustvarili dotlej neslutene vire bogastva in popolnoma nove družbene odnose. Vse do nižje stopnje barbarstva je bilo sestavljeno stalno bogastvo skorajda samo iz hiše, oblek, preprostega nakita in orodja, s katerim so pridobivali in pripravljali hrano: čolna, orožja in najpreprostejše hišne opreme. Iz dneva v dan so morali na novo pridobivati hrano. S čredami konj, kamel, oslov, goved, ovac, koz in prašičev pa so zdaj prodirajoča pastirska ljudstva - Arijci v indijskem Peterorečju in v porečju Gangesa, pa tudi v stepah ob Oksu in jaksartesu, kjer je bilo takrat še mnogo več vode, Semiti ob Evfratu in Tigrisu - pridobila bogastvo, ki ga je bilo treba samo nadzirati in nekoliko gojiti, da se je čedalje bolj množilo in dajalo v izobilju mlečne in mesne hrane. Vsa prejšnja sredstva za pridobivanje hrane so stopila zdaj v ozadje; lov, prej potreba, je postal zdaj luksus.
Toda čigavo je bilo to novo bogastvo? V začetku je bilo nedvomno last gensa. Najbrž pa so črede že zgodaj postale privatna lastnina. Težko je reči, ali je pisec t.i. prve Mojzesove knjige v očaku Abrahamu videl posestnika čred na podlagi posebne pravice kot starešine družinske skupnosti ali pa kot dejansko dednega gentilnega poglavarja. Le to je gotovo, da si ga kot lastnika v modernem smislu ne smemo zamišljati. In še to je gotovo, da na pragu izpričane zgodovine zasledimo črede že povsod v zasebni lasti družinskih poglavarjev, prav tako kakor umetne izdelke barbarske dobe, kovinsko orodje, luksuzne predmete in naposled človeško živino - sužnje.
Kajti zdaj so iznašli tudi suženjstvo. Za barbare nižje stopnje je bil suženj brez vrednosti. Zato so ravnali ameriški Indijanci s svojimi premaganimi sovražniki tudi čisto drugače, kakor so ravnali na višji stopnji. Može so pobili ali pa so jih sprejeli v pleme zmagovalcev kot brate; žene so pomožili ali pa so jih z njihovimi preživelimi otroki vred prav tako vzeli za svoje. Na tej stopnji si človeška delovna sila še ni ustvarjala kakega pomembnejšega presežka nad stroški za njeno vzdrževanje. Z uvedbo živinoreje, obdelave kovin, tkalstva in končno poljedelstva pa se je to spremenilo. Kakor so zakonske žene, ki so si jih prej tako lahko pridobili, dobile zdaj menjalno vrednost in so jih kupovali, prav tako je bilo z delovno silo, posebno odkar so črede dokončno prešle v družinsko posest. Družina se ni tako hitro množila kakor živina. Za nadziranje živine je bilo treba zdaj več ljudi; za to so porabili v boju ujetega sovražnika, ki ga je bilo vrh tega mogoče prav tako razmnoževati kakor živino.
Brž ko so taka bogastva postala privatna posest družin in so se pri njih naglo pomnožila, so močno omajala družbo, ki je bila osnovana na parni družini in materinskopravnem gensu. Parni zakon je uvedel v družino nov element. Poleg rodne matere je postavil overjenega rodnega očeta, ki je bil vrh tega nemara bolje overjen kakor prenekateri "oče" dandanes. Po tedanji delitvi dela v družini je možu pripadalo pridobivanje hrane in za to potrebna delovna sredstva, torej tudi lastništvo teh delovnih sredstev, ki jih je, če je prišlo do ločitve, vzel s seboj, žena pa je obdržala svojo hišno opremo. Po običaju tedanje družbe je bil torej mož tudi lastnik novega vira za prehrano, živine in pozneje novega delovnega sredstva, sužnjev. Po običaju iste družbe pa njegovi otroci niso mogli dedovati po njem, kajti glede tega bi bilo takole:
Po materinskem pravu, dokler se je torej pokolenje določalo samo po ženski liniji, in po prvotnih običajih dedovanja v gensu so dedovali po svojem umrlem gentilnem članu spočetka gentilni sorodniki. Premoženje je moralo ostati v gensu. Zaradi nepomembnosti podedovanih predmetov so le-te v praksi pač že od nekdaj podedovali najbližji gentilni sorodniki, torej krvni sorodniki po materini strani. Otroci umrlega moža pa niso pripadali njegovemu gensu, ampak materinemu; dedovali so sprva skupaj z drugimi materinimi krvnimi sorodniki, pozneje so dedovali po materi morebiti predvsem oni; po svojem očetu pa niso mogli dedovati, ker niso spadali v njegov gens, njegovo premoženje pa je moralo ostati v njegovem gensu. Ob smrti posestnika čred bi torej njegove črede prešle najprej na njegove brate in sestre in na otroke njegovih sestra ali na potomce sestra njegove matere. Njegovi lastni otroci pa bi bili razdedinjeni.
Bogastvo je torej v razmerju, kakor se je večalo, dajalo na eni strani možu važnejši položaj v družini kakor ženi, na drugi strani pa je zbujalo nagib uporabiti ta okrepljeni položaj, da se ovrže dotedanji red dedovanja otrokom v prid. To pa ni bilo mogoče, dokler je veljalo pokolenje po materinskem pravu. Treba ga je bilo torej ovreči in ovrgli so ga. To pa še malo ni bilo tako težko, kakor se nam zdi danes. Zakaj tej revoluciji - eni najbolj korenitih, kar so jih ljudje doživeli - se ni bilo treba dotakniti niti enega živega člana kakega gensa. Vsi njegovi pripadniki so lahko slej ko prej ostali to, kar so bili. Zadostoval je preprost sklep, da ostanejo poslej potomci moških članov v gensu, potomci ženskih članov pa naj se izključijo in preidejo v gens svojega očeta. S tem je bilo odpravljeno določanje pokolenja po ženski liniji in materinsko dedno pravo ter uvedena moška linija pokolenja in očetovsko dedno pravo. Kako se je izvedla ta revolucija pri kulturnih ljudstvih in kdaj, tega ne vemo. Vsekakor se je to zgodilo že v predzgodovinski dobi. Da pa je ta revolucija res bila, je izčrpneje, kakor bi bilo potrebno, dokazal posebno Bachofen s številnimi sledovi materinskega prava, ki jih je zbral; kako brez težav poteka taka revolucija, vidimo pri celi vrsti indijanskih plemen, kjer je bila šele pred kratkim in kjer poteka še danes deloma pod vplivom rastočega bogastva in spremenjenega načina življenja (preseljevanja iz gozdov v prerije), deloma zaradi moralnih vplivov civilizacije in misijonarjev. Od osmih plemen ob Missouriju jih ima šest moško, dve pa še žensko linijo pokolenja in dednega nasledstva. Pri Shawneejih, Miamijih in Delavarih se je uveljavila navada premeščati otroke v očetov gens, tako da jim dajo gentilno ime tega gensa, da lahko dedujejo po očetu.
"Prirojeno dlakocepstvo ljudi, da hočejo spreminjati stvari s tem, da jim spreminjajo imena! In da iščejo skrivne poti, da bi v okviru tradicije kršili tradicijo tam, kjer je neposredna korist dala zadostno pobudo!" (Marx.)
Tako je nastala brezupna zmešnjava, ki jo je bilo mogoče odpraviti in so jo deloma tudi odpravili - s prehodom k očetovskemu pravu.
"Zdi se, da je to sploh najnaravnejši prehod." (Marx.)
- Kaj nam vedo povedati primerjalni juristi o načinu, kako je potekel ta prehod pri kulturnih narodih starega sveta - kajpada skoraj samo hipoteze - o tem primerjaj M. Kovalevski
"Tableau des origines et de l'evolution de la famille et de la propriété" ["Pregled izvora in razvoja družine in lastnine"], Stockholm 1890.
Strmoglavljenje materinskega prava je bilo svetovnozgodoninski poraz ženskega spola. Mož je zgrabil za krmilo tudi v hiši, žena je bila ponižana, zasužnjena, postala je suženj njegovega poželenja in zgolj orodje za ploditev otrok. Ta ponižani položaj ženske, kakršen se kaže odkrito posebno pri Grkih v herojski in še bolj v klasični dobi, so polagama olepševali in hinavsko prikrivali ter ponekod odeli v milejšo obliko, nikakor pa ga niso odpravili.
Prvi učinek tako osnovane samovlade moških se pokaže v vmesni obliki patriarhalne družine, ki se je zdaj pojavila. Kar jo predvsem označuje, ni mnogoženstvo, o čemer bomo govorili pozneje, ampak organizacija nekega števila svobodnih in nesvobodnih oseb v družino pod očetovsko oblastjo družinskega glavarja. V semitski obliki živi ta družinski glavar v mnogoženstvu, nesvobodni imajo ženo in otroke, smoter vse te organizacije pa je gojiti črede na določenem ozemlju. Bistvenega pomena je včlenitev nesvobodnih in očetovska oblast; zato je dovršeni tip te družinske oblike rimska "familia". Beseda "familia" prvotno ne pomeni iz sentimentalnosti in domačih prepirov sestoječega ideala današnjega filistra. Pri Rimljanih se sprva niti ne nanaša na zakonski par in njegove otroke, ampak samo na sužnje. Famulus je domači suženj in "familia" so vsi sužnji, ki pripadajo kakemu možu. Še za Gajevih časov se v oporoki navaja "familia, id est patrimonium" (tj. dediščina) kot volilo. Izraz so iznašli Rimljani, da bi označili z njim nov družbeni organizem, katerega glavarju so bili po rimski očetovski oblasti podložni žena, otroci in sužnji in ki je imel pravico nad življenjem in smrtjo njih vseh. "Beseda torej ni starejša od železnega družinskega sistema latinskih plemen, ki nastopi po uvedbi poljedelstva in zakonitga suženjstva in po ločitvi arijskih Italcev od Grkov." Marx dodaja: "Moderna družina vsebuje v zarodku ne samo suženjstvo (servitus), ampak tudi tlačanstvo, ker je že od žačetka v zvezi z delom v poljedelstvu. V miniaturi vsebuje vsa nasprotja, ki se pozneje na široko razvijejo v družbi in njeni državi."
Takšna oblika družine kaže prehod iz parnega zakona v monogamijo. Da bi si zagotovil zvestobo žene, torej očetovstvo otrok, mož brezpogojno podredi ženo svoji oblasti: če jo ubije, izvaja s tem samo svojo pravico.
S patriarhalno družino stopamo na področje pisane zgodovine in na področje, kjer nam je primerjalna pravna veda lahko v znatno pomoč. In dejansko nam je tu omogočila bistven napredek. Maksimu Kovalevskemu ["Tableau ete. de la famille et de la propriete", Stockholm 1890, str. 60-100] se moramo zahvaliti za dokaz, da je patriarhalna domača skupnost, kakršno najdemo še dandanes pri Srbih in Bolgarih z imenom "zadruga" ali "bratstvo", v spremenjeni obliki pa pri orientalskih narodih, bila prehodna stopnja med materinskopravno družino, ki je nastala iz skupinskega zakona, in med posamično družino modernega sveta. Zdi se, da je to dokazano za kulturne narode starega sveta, za Arijce in Semite.
Južnoslovanska zadruga je najboljši še živi primer takšne družinske skupnosti. Obsega več generacij potomcev enega očeta z njihovimi ženami vred, ki žive vsi skupaj na isti domačiji, skupno obdelujejo svoja polja, se hranijo in oblačijo iz skupne zaloge in jim je skupen tudi presežek pridelkov. Zadruga je pod vrhovno upravo hišnega gospodarja (domačina), ki jo zastopa na zunaj, sme prodajati manjše predmete, vodi blagajno in je odgovoren zanjo kakor tudi za pravilno gospodarstvo. Njega volijo in nikakor ni treba, da bi bil najstarejši. Ženske in njihovo delo vodi hišna gospodinja (domačica), ki je navadno domačinova žena. Ta ima tudi važen, pogosto odločilen glas, kadar izbirajo dekletom moža. Najvišjo oblast pa ima družinski svet, zbor vseh odraslih zadrugarjev, žena kakor mož. Temu zboru daje domačin obračun; zbor odločilno sklepa o vseh zadevah, izvršuje sodstvo nad člani, sklepa o pomembnih nakupih in prodajah, posebno zemljišč itd.
Šele pred nekako desetimi leti so dokazali, da obstajajo tudi v Rusiji takšne velike družinske zadruge;[4] o njih zdaj na splošno priznavajo, da koreninijo prav tako kakor "obščina" ali vaška srenja, v ruskih narodnih običajih. V najstarejšem ruskem zakoniku, v jaroslavljevi Pravdi,[5] se pojavljajo z istim imenom (vervj) kakor v dalmatinskih zakonikih,[6] in jih je tudi iz poljskih in čeških zgodovinskih virov moč dokazati.
Po Heuslerju ["Institutionen des deutschen Rechts"] [7] tudi pri Nemcih gospodarska enota ni posamična družina v sodobnem pomenu besede, ampak "domačinstvo", ki sestoji iz več generacij oziroma iz posamičnih družin in vključuje vrh tega pogosto tudi precej nesvobodnih. Tudi rimsko familijo si je razlagati iz tega tipa in v novejšem času je postala zaradi tega absolutna oblast hišnega očeta kakor tudi brezpravnost drugih družinskih članov nasproti njemu močno sporna. Prav tako so baje imeli podobna "domačinstva" Kelti na Irskem; v Franciji so se z imenom "paronneries" ohranila v Nivernaisu vse do francoske revolucije, v Franche Comte pa še danes niso popolnoma izumrla. V okolici Louhansa (Saone et Loire) so še danes velike kmečke hiše s skupno, visoko, do strehe segajočo osrednjo dvorano, okrog nje pa spalnice, h katerim prideš po šestih do osmih stopnicah in v kateri stanuje več rodov iste družine.
V Indiji omenja domačinstvo s skupnim obdelovanjem zemlje že Nearh za časa Aleksandra Velikega; v isti pokrajini, v Pandžabu in po vsem severozahodu dežele, se je ohranilo še danes. Na Kavkazu ga je mogel ugotoviti Kovalevski. V Alžiru obstoji še pri Kabilih. Morda je obstajalo celo v Ameriki; menijo, da se dá odkriti v calpullih, ki jih opisuje Zurita v stari Mehiki.[8] Nasprotno pa je precej jasno dokazal Cunov ([v reviji] "Ausland" 1890, št. 42-44), da je v Peruju za časa osvojitve obstajala neka vrsta srenjske zemlje (ki se po čudnem naključju imenuje marka), s periodično delitvijo obdelane zemlje, torej s posamičnim obdelovanjem.
Vsekakor je dobilo patriarhalno domačinstvo s skupno zemljiško posestvijo in s skupnim obdelovanjem zemlje zdaj popolnoma drug pomen, kakor ga je imelo dotlej. Ne moremo še dalje dvomiti o važni prehodni vlogi med materinskopravno in posamično družino, ki jo je imelo domačinstvo pri kulturnih in pri mnogih drugih narodih starega sveta. Kasneje se povrnemo k nadaljnjim sklepom Kovalevskega, da je bila ta zadruga prav tako prehodna stopnja, iz katere se je razvila vaška občina ali marka s posamičnim obdelovanjem zemlje in najprej s periodično, pozneje pa z dokončno delitvijo njiv in travnikov.
Glede družinskega življenja v teh domačinstvih je treba pripomniti, da vsaj v Rusiji hišni oče močno zlorablja svoj položaj nad mlajšimi ženskami v zadrugi, posebno nad snahami, in da si pogosto napravi iz njih nekak harem, o čemer vedo precej povedati ruske narodne pesmi.
Preden preidemo k monogamiji, ki se je po padcu materinskega prava naglo razvila, še nekaj besed o mnogoženstvu in mnogomoštvu. Obe obliki zakona sta lahko samo izjemi, tako rekoč zgodovinska luksuzna proizvoda, razen če bi se pojavili v kaki deželi druga poleg druge, kar se pa, kolikor je znano, ni dogodilo. Ker se torej moški, ki so bili izključeni iz mnogoženstva, niso mogli tolažiti pri ženskah, ki so preostale od mnogomoštva, in ker je bilo število moških in žensk ne glede na družbene ustanove dotlej precej enako, je samo po sebi izključeno, da bi postala katera od teh dveh zakonskih oblik splošno veljavna. V resnici je bilo mnogoženstvo enega moža očitno produkt suženjstva in omejeno na posamezne osebe, ki so imele izjemen položaj. V semitsko-patriarhalni družini živi v mnogoženstvu samo patriarh in kvečjemu še nekaj njegovih sinov, drugi se morajo zadovoljiti z eno ženo. Tako je še danes na vsem Orientu; mnogoženstvo je privilegij bogatašev in odličnikov, ki si zbirajo žene v glavnem z nakupom suženj, večina ljudstva živi v monogamiji. Prav takšna izjema je mnogomoštvo v Indiji in Tibetu, katerega izvor iz skupinskega zakona, ki gotovo ni nezanimiv, bi bilo treba še pobliže raziskati. V svoji praksi se zdi mnogo strpnejši kakor ljubosumni haremski režim pri mohamedancih. Vsaj pri Nairih v Indiji imajo po trije, štirje moški ali več sicer skupno ženo, toda vsak izmed njih ima poleg tega lahko s tremi ali več drugimi možmi skupno še drugo ženo in še tretjo, četrto itd. Čudno je, da McLennan v teh zakonskih klubih, ki jih sam opisuje in kjer je lahko posameznik član več klubov, ni odkril novega razreda klubskega zakona. Ta sistem zakonskih klubov kajpada nikakor ni pravo mnogomoštvo; nasprotno, to je, kakor pravi že Giraud-Teulon, le specializirana oblika skupinskega zakona; možje žive v mnogoženstvu, žene v mnogomoštvu.
[3] Saturnalije so bile starorimski praznik v čast bogu Saturnu ob zimskem sončnem obratu. Za to praznovanje, ki so se ga udeleževali tudi sužnji ter so smeli sedeti pri mizah svojih gospodarjev, so prirejali velike skupinske požrtije in orgije kjer je veljalo svobodno spolno občevanje.
[4] M. Kovalevski: "Pervobytnoe pravo", I., Moskva 1886.
[5] Jaroslavljeva Pravda je prvi del najstarejše oblike zbornika "Russkaja pravda", zbirke zakonov stare Rusije 11. in 12. stoletja.
[6] Dalmatinski zakoniki, tj. Poljiški statut, so zbirka zakonov, ki so veljali v samoupravni pokrajini (župi, opčini, itd.) Poljici v Dalmaciji (vzhodno in južno od Splita), od 15. do 17. stoletja.
[7] Heusler: "Institutionen des Deutschen Privatrechts" ("Institucije nemškega privatnega prava"), II., Leipzig 1886.
[8] Calpulli je bilo domačinstvo pri mehiških Indijancih v času španske osvojitve. Člani domačinstva (vsi so bili istega rodu) so skupno imeli v lasti kos zemlje, ki ga ni bilo mogoče niti predati komu drugemu niti razdeliti za dediščino. O calpullijih poroča Alonzo de Zurita v svojem delu "Rapport sur les differentes classes des chefs de la Nouvelle Espagne ... ("Potrdilo o različnih razredih vladarjev v Novi Španiji ..."), objavljenem v zborniku "Voyages, relations et memoirs ...", ("Potovanja, stiki in spomini ...") leta 1840.