Karl Marx
Napisano: januarja 1859;
Prvič izdano: Zur Kritik der Politischen Ökonomie, Berlin, Franz Duncker, 1859;
Vir: MEID, IV. zvezek, Cankarjeva Založba, 1968;
Prepis/HTML oblika: A.M..
V začetku leta 1858 se je Marx odločil, da bo svoje večje delo o politični ekonomiji, ki ga je pripravljal že od leta 1857, izdajal v obliki občasno izhajajočih zvezkov. Zato je takoj predelal že napisano poglavje o denarju in napisal poglavje o blagu. H knjižici, ki je tako dobila poglavji »Blago« in »Denar ali enostavna cirkulacija« in ki ji je dal naslov »Prispevek h kritiki politične ekonomije. Prvi zvezek«, je januarja 1859 napisal še pričujoči predgovor.
Knjižica je izšla junija 1859 v Berlinu.
Zasnovane serije Marx nato ni nadaljeval, ampak je raje napisal strnjeno, veliko delo - svoj »Kapital« s podnaslovom »Kritika politične ekonomije«. Razmerje med »Prispevkom« in prvim zvezkom »Kapitala« je razložil Marx sam v predgovoru k prvi izdaji »Kapitala« (»Kapital«, I, CZ, Ljubljana 1961, str. 9).
Sistem buržoazne ekonomije obravnavam v naslednjem zaporedju: kapital, zemljiška lastnina, mezdno delo; država, zunanja trgovina, svetovni trg. V prvih treh razdelkih raziskujem ekonomske življenjske razmere treh velikih razredov, v katere se deli sodobna buržoazna družba; medsebojna zveza drugih treh razdelkov je očitna. Prvi razdelek prve knjige, ki govori o kapitalu, sestoji iz naslednjih poglavij: 1. blago; 2. denar ali enostavna cirkulacija; 3. kapital v splošnem. Prvi dve poglavji sta vsebina pričujočega zvezka. Celotno gradivo leži pred menoj v obliki monografij, ki sem jih napisal v daleč razmaknjenih obdobjih, zato da bi si bil sam na jasnem, in ne za tisk; njihova sistematična predelava po navedenem načrtu bo odvisna od zunanjih okoliščin.
Splošni uvod,[1] ki sem ga napisal v naglici, opuščam, ker se mi po natančnejšem premisleku zdi, da bi naprejšnje navajanje rezultatov, ki jih je treba šele dokazati, motilo; bralec pa, ki mi sploh hoče slediti, se mora odločiti, da se bo povzpenjal od posameznega k splošnemu. Morda pa bi bilo primerno navesti tu nekaj pripomb o poteku mojega politično-ekonomskega študija.
Moj strokovni študij je bilo pravoznanstvo, vendar sem ga gojil poleg filozofije in zgodovine le kot podrejeno stroko. Leta 1842/43 sem kot urednik »Rheinische Zeitung«[2] prišel prvič v zadrego, ko sem moral poseči v razpravo o tako imenovanih materialnih interesih. Razprave renskega deželnega zbora o kraji lesa in parcelaciji zemljiške lastnine, uradna polemika, ki jo je gospod von Schaper, tedaj predsednik Renske province, začel z »Rheinische Zeitung« o razmerah med mozelskimi kmeti, in naposled debate o svobodni trgovini in zaščitni carini so mi dale prve pobude, da sem se začel ukvarjati z ekonomskimi vprašanji. Z druge strani pa se je v tistem času, ko je krepka volja »iti naprej« pogosto odtehtala strokovno znanje, oglasil v »Rheinische Zeitung« slabo filozofsko pobarvan odmev francoskega socializma in komunizma. Izjavil sem se zoper to šušmarstvo, hkrati pa sem v polemiki z »Allgemeine Augsburger Zeitung«[3] odkrito priznal, da mi dosedanji študij ne dovoljuje, da bi si upal sam izreči kakršnokoli sodbo o vsebini francoskih smeri. Pač pa sem željno pograbil iluzijo delničarjev »Rheinische Zeitung«, ki so menili, da utegnejo preprečiti nad listom izrečeno smrtno obsodbo, če bi le-ta zavzel zmernejše stališče, ter sem se z javnega odra umaknil v študijsko sobo.
Prvo delo, ki sem se ga lotil, da bi razpršil dvome, ki so se me polaščali, je bila kritična revizija Heglove filozofije prava, delo, katerega uvod je izšel v »Deutsch-französische Jahrbücher«[4] leta 1844 v Parizu. Moje raziskovanje se je končalo z rezultatom, da pravnih odnosov kakor tudi državnih oblik ni mogoče razumeti niti iz njih samih niti iz tako imenovanega splošnega razvoja človeškega duha, marveč da temeljijo v materialnih življenjskih odnosih, katerih celotnost obravnava Hegel, kakor so to delali Angleži in Francozi 18. stoletja, pod imenom »meščanska družba«, da pa je treba iskati anatomijo meščanske družbe v politični ekonomiji. Raziskovanje politične ekonomije, ki sem ga začel v Parizu, sem nadaljeval v Bruslju, kamor sem se preselil zaradi ukaza gospoda Guizota o izgonu. Splošni rezultat, do katerega sem prišel in ki je postal, ko sem ga dosegel, vodilo mojemu študiju, se lahko na kratko izrazi takole: v družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose - v produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh produkcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, ki se na njej dviga pravna in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali - in to je le pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije. S spremembo ekonomske osnove se počasneje ali hitreje izvrši prevrat v vsej ogromni vrhnji stavbi. Ko proučujemo take prevrate, moramo vselej razlikovati med materialnim prevratom v ekonomskih pogojih produkcije, ki se da ugotoviti s prirodoslovno natančnostjo, in pravnimi, političnimi, religioznimi, umetniškimi ali filozofskimi, skratka: ideološkimi oblikami, v katerih se ljudje tega konflikta zavedo in ga izbojujejo. Kakor ne presojamo posameznika po tem, kar misli sam o sebi, prav talko ne moremo presojati take prevratne dobe po njeni zavesti, temveč moramo ravno nasprotno to zavest razložiti iz nasprotij materialnega življenja, iz obstoječega konflikta med družbenimi produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. Nobena družbena formacija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse produktivne sile, ko je zanje dovolj prostora, in novi, višji produkcijski odnosi se nikoli ne pojavijo prej, preden ne dozore materialni pogoji za njihov obstoj v okviru stare družbe same. Zato si postavlja človeštvo vedno le take naloge, ki jih lahko reši, zakaj če pogledamo natančneje, bomo vselej videli, da se poraja naloga šele tedaj, ko že obstoje materialni pogoji za njeno rešitev ali pa so le-ti vsaj v procesu svojega nastajanja. V velikih obrisih lahko označimo azijske, antične, fevdalne in sodobne buržoazne produkcijske načine kot progresivne dobe v ekonomskem razvoju družbe. Buržoazni produkcijski odnosi so zadnja antagonistična oblika družbenega produkcijskega procesa, antagonistična ne v smislu individualnega, marveč takega antagonizma, ki raste iz družbenih življenjskih pogojev individuov; produktivne sile, ki se razvijajo v okviru buržoazne družbe, pa hkrati ustvarjajo materialne pogoje za rešitev tega antagonizma. S to družbeno formacijo se torej končuje predzgodovina človeške družbe.
Friedrich Engels, ki sem z njim, odkar je izšla njegova genialna skica kritike ekonomskih kategorij[5] (v »Deutsch-französische Jahrbücher«), stalno v pismih izmenjaval misli, je po drugi poti (prim. njegov »Položaj delavskega razreda v Angliji«[6]) prišel do istega rezultata kakor jaz; in ko se je na pomlad 1845 tudi on preselil v Bruselj, sva sklenila, da bova skupaj izoblikovala nasprotje med najinim nazorom in ideološkim nazorom nemške filozofije, da bova torej v resnici obračunala z najino prejšnjo filozofsko vestjo. Svojo namero sva uresničila tako, da sva napisala kritiko poheglovske filozofije. Rokopis[7] je obsegal dva velika zvezka v osmerki in je že zdavnaj prispel k založbi na Vestfalskem, ko so nama sporočili, da spremenjene razmere ne dovoljujejo natisa. Prepustila sva rokopis glodajoči kritiki miši toliko rajši, ker sva bila svoj glavni namen dosegla, to je, da sva si namreč sama prišla na jasno. Od raztresenih del, v katerih sva takrat v tej ali oni smeri seznanila javnost s svojimi nazori, naj omenim samo »Manifest komunistične partije«, ki sem ga sestavil skupaj z Engelsom, in »Discours sur le libre échange«[8], ki sem ga objavil sam. Odločilne točke najinega nazora sem prvič znanstveno, čeprav le polemično razvil v spisu »Beda filozofije«[9], ki je izšel leta 1847 in je naperjen proti Proudhonu itd. Natis v nemškem jeziku napisane razprave o mezdnem delu[10], v kateri sem povzel svoja predavanja, ki sem jih imel o tem predmetu v bruseljski Nemški delavski zvezi[11], sta pretrgala februarska revolucija in moj nasilni izgon iz Belgije, do katerega je prišlo zaradi te revolucije.
Izdajanje »Neue Rheinische Zeitung«[12] leta 1848 in 1849 in dogodki, ki so sledili, so pretrgali moje ekonomske študije; nadaljeval sem jih lahko spet šele leta 1850 v Londonu. Velikansko gradivo za zgodovino politične ekonomije, ki je nakopičeno v British Museum, ugodna priložnost, ki jo nudi London za opazovanje buržoazne družbe, in končno novi razvojni stadij, ki je po vsem videzu stopala vanj ta družba po odkritju kalifornijskega in avstralskega zlata, so me napotili, da sem spet začel čisto od začetka ter kritično predelal novo gradivo. Ta študij me je navajal deloma sani po sebi v navidezno čisto postranske stroke, pri katerih, sem se dalj ali manj časa moral zaustaviti. Zlasti pa mi je omejevala razpoložljivi čas nujna potreba po pridobitnem delu. Moje zdaj že osemletno sodelovanje pri prvem angleško-ameriškem listu, pri »New York Tribune«,[13] je nujno imelo za posledico, da sem svoj študij silno razdrobil, saj se sicer s pravim novinarskim dopisovanjem ukvarjam le izjemoma. Vendar so članki o pomembnih ekonomskih dogodkih na Angleškem in na kontinentu sestavljali tako znaten del mojih prispevkov, da sem bil prisiljen seznaniti se s praktičnimi nadrobnostmi, ki so zunaj območja prave znanosti o politični ekonomiji.
Ta obris o poteku mojih študij na področju politične ekonomije naj samo dokaže, da so moji nazori, pa naj se presojajo kakorkoli že in naj se še tako malo skladajo s sebičnimi predsodki vladajočih razredov, plod vestnega in dolgoletnega raziskovanja. Pri vstopu v znanost pa je treba kakor pri vstopu v pekel zahtevati:
Qui si convien lasciare ogni sospetto,
Ogni viltà convien che sia morta.[14]
London, januarja 1859.
1. Glej str. 11. - Uredn.
2. »Rheinische Zeitung für Politik, Handel und Gewerbe« (»Renski list za politiko, trgovino in obrt«), dnevnik, ki je izhajal od januarja 1842 do marca 1843; Marxga je urejeval od oktobra 1842. - Uredn.
3. »Allgemeine Zeitung« (»Splošni list«) je bil konservativen časnik, ustanovljen 1798, izhajal v letih 1810-1882 v Augsburgu. Marx ima tu v mislih svoj članek »Der Kommunismus und die Augsburger "Allgemeine Zeitung"«(»Komunizem in augsburški "Splošni list"«), ki ga je leta1842 objavil v »Renskem listu.« - Uredn.
4. »Prispevek h kritiki Heglove filozofije prava. Uvod.«,gl. I. zvezek pričujočega izbora. - »Deutsch-französischeJahrbücher« (»Nemško-francoski letopisi«) sta urejalaMarx in meščanski radikalec Arnold Ruge, izšla pa je leena dvojna številka leta 1844 v Parizu. - Uredn.
5. »Očrti kritike nacionalne ekonomije«, gl. I. zvezekpričujočega izbora. - Uredn.
6. Glej del tega spisa v I. zvezku pričujočega izbora. -Uredn.
7. »Nemška ideologija«, gl. I. zvezek pričujočega izbora.- Uredn.
8. »Discours sur la question du libre échange« (»Predavanje o vprašanju svobodne trgovine«), ki ga je imel Marx9. januarja 1848 v Demokratični zvezi v Bruslju in ki jeizšlo kot brošura februarja 1848 v Bruslju. - Uredn.
9. Gl. II. zvezek pričujočega izbora. - Uredn.
10. »Mezdno delo in kapital«, gl. II. zvezek pričujočegaizbora. - Uredn.
11. Nemško delavsko zvezo sta ustanovila Marx inEngels leta 1847 v Belgiji za tam živeče nemške delavce.S svojim delom je prenehala leta 1848. - Uredn.
12. »Neue Rheinische Zeitung. Organ der Demokratie« (»Novi Renski list. Glasilo demokracije«), dnevnik, ki je izhajal od 1. junija 1848 do 19. maja 1849 v Kolnu. Urednik je bil Marx, v uredniškem odboru pa je bil tudi Engels. - Uredn.
13. »New York Tribune« - demokratični dnevnik, ki je izhajal v New Yorku od 1841 do 1924. Marx je sodeloval pri njem od 1851 do 1862. - Uredn.
14. »Tu vsakršen je sum pustiti treba, / izginiti tu podlost vsaka mora.« (Dante, Božanska komedija, Pekel. Prevedel Alojz Gradnik.) - Uredn.