Dela Friedrich Engelsa 1885
Vir: Karl Marx and Frederick
Engels Selected Works, Progress Publishers, 1968;
Prevod: Iz nemške izdaje leta 1885;
Prvič izdano: v Karl Marx. Der Achtzente Brumaire des Louis
Bonaparte, Hamburg, 1885;
Prepis/markacija: Luka Pregelj za skupino Naprej!.
Da se je zdaj, triintrideset let po prvem izidu, pokazala potreba po novi izdaji Osemnajstega brumaira, je dokaz, da delce tudi danes še ni nič izgubilo na svoji vrednosti.
In v rasnici je bilo genialno delo. Neposredno po dogodku, ki je presenetil ves politični svet kakor strela z jasnega, ki so ga nekateri preklinjali z glasnim kričanjem moralnega ogorčenja, drugi sprejemali kot rešitev iz revolucije in kot kazen za njene zablode, vsi pa le nad njim strmeli in nobeden razumel - neposredno po tem dagodku je nastopil Marx s kratkim, epigramatičnim orisom, ki je pokazal ves potek francoske zgodovine od februarskih dni dalje v njeni notranji povezanosti, razložil čudež drugega decembra kot naravno, neizogibno posledico te povezanosti, in pri tem mu niti ni bilo treba obravnavati junaka državnega udara drugače kakor z zaničevanjem, ki ga je ta pošteno zaslužil. In slika je bila naslikana tako mojstrsko, da je dalo sleherno novo odkritje, do katerega so medtem prišli, le nove dokaze za to, kako zvesto je izražala resničnost. To odlično razumevanje žive zgodovine današnjega dne, to jasno prodiranje v smisel dogodkov v trenutku, ko se dogajajo, je v resnici brez primere.
Za to pa je bilo potrebno tudi Marxovo natančno poznavanje francoske zgodovine. Francija je dežela, kjer so zgodovinske razredne boje bolj kot kje drugje vsakokrat bojevali do odločitve, kjer se torej tudi v najostrejših obrisih izražajo menjajoče se politične oblike, ki se v njih ti boji bijejo in ki so v njih povzeti njihovi rezultati. Francija, ki je bila središče fevdalizma v srednjem veku in vzorna dežela enotne stanovske manarhije od renesanse dalje, je v veliki revoluciji razbila fevdalizem in osnovala izključno gospostvo buržoazije v tako klasični obliki kakor nobena druga evropska dežela. In tudi boj upirajočega se proletariata proti vladajoči buržoaziji se pojavlja tu v akutni obliki, ki je drugod neznana. To je bil razlog, zakaj je Marx študiral s prav pasebno ljubeznijo ne le preteklo francosko zgodovino, temveč tudi sodobno spremljal v vseh podrobnostih, zbiral gradivo, da bi ga kasneje lahko uporabil, in ga torej dogodki niso nikdar presenetili.
Temu pa se je pridružila še druga okolnost. Prav Marx je prvi odkril veliki zakon, po katerem se giblje zgodovina, zakon, po katerem so vsi zgadovinski boji, najsi potekajo na političnem, religioznem, filozofskem ali kakršnemkoli ideološkem področju, dejansko vselej le bolj ali manj jasen izraz bojev med družbenimi razredi, po katerem so eksistenca in torej tudi spori teh razredov odvisni od razvojne stopnje njegovega ekonomskega položaja, od načina njihove produkcije in od nje odvisne menjave. Ta zakon, ki ima za zgodovino isti pomen, kakršnega ima za naravoslovje zakon o pretvarjanju energije - ta zakon mu je dal tudi tu ključ za razumevanje zgodovine druge francoske republike. Ob tej zgodovini je v tem delu prskusil svoj zakon, in še celo po triintridesetih letih moramo reči, da je ta preskušnja sijajno uspela.
Friedrich Engels