Prvič izdano: Prosveščenie, 1913
Vir: Mladina. Ljubljana, 1977
Prepis in HTML oblika: J. V.
Marxov nauk izziva proti sebi v vsem civiliziranem svetu najhujše nasprotovanje in sovraštvo vse buržoazne (tako oficialne kot liberalne) znanosti, ki vidi v marksizmu neke vrste “škodljivo sekto”. Drugačnega odnosa niti ne moremo pričakovati, saj v družbi, ki temelji na razrednem boju, ne more biti nepristranske znanosti. Vsa oficialna in liberalna znanost tako ali drugače brani mezdno suženjstvo, marksizem pa je temu suženjstvu napovedal neusmiljen boj. Pričakovati nepristransko znanost v družbi mezdnega suženjstva je prav tako neumna naivnost, kakor pričakovati nepristranskost tovarnarjev ob vprašanju, ali naj se delavcem poveča mezda s tem, da se zmanjša profit kapitala.
Vendar to še ni vse. Zgodovina filozofije in zgodovina socialne znanosti povsem jasno kažeta, da v marksizmu ni ničesar, kar bi spominjalo na “sektaštvo&qdquo; v smislu nekega vase zaprtega, okostenelega nauka, ki bi zrasel kje ob strani glavne razvojne poti civilizacije. Nasprotno, vsa Marxova genialnost je prav v tem, da je odgovoril na vsa vprašanja, ki so jih bili že prej postavili najbolj napredni misleci človeštva. Njegov nauk je nastal kot neposredno nadaljevanje nauka največjih predstavnikov filozofije, politične ekonomije in socializma.
Marxov nauk je vsemogočen zato, ker je resničen. Njegov nauk je zaokrožen in urejen, človeku podaja popoln svetovni nazor, ki je nepomirljiv z vsakim praznoverjem, z vsakršno reakcijo, z vsako obrambo buržoaznega zatiranja. Njegov nauk je zakoniti dedič vsega najboljšega, kar je ustvarilo človeštvo v XIX. stoletju v nemški filozofiji, angleški politični ekonomiji in francoskem socializmu.
Filozofija marksizma je materializem. V vsej novejši evropski zgodovini, predvsem proti koncu XVII. stoletja v Franciji, kjer je potekala odločilna bitka proti vsakršni srednjeveški navlaki, proti podložništvu v ustanovah in idejah, se je materializem izkazal kot edina dosledna filozofija, ki je zvesta vsem naukom naravnih ved, sovražna pa praznoverju, svetohlinstvu itd. Nasprotniki demokracije so zato na vse načine poskušali “zavreči”, spodkopati, oklevetatl materializem in so zagovarjali različne oblike filozofskega idealizma, ki tako ali drugače vedno pripelje k obrambi ali podpori religije.
Marx in Engels sta najodločneje branila filozofski materializem in sta vedno znova pojasnjevala globoko zmotnost vsakršnih odklonov od tega temelja. Najbolj jasno in nazorno so njuni nazori podani v Engelsovih delih “Ludwig Feuerbach” in “Anti-Duehring”, ki sta – tako kakor “Manifest komunistične stranke” – priročnik vsakega zavednega delavca. Vendar Marx ni ostal pri materializmu XVIII. stoletja, temveč je razvijal filozofijo še dalje. Obogatil jo je s pridobitvami nemške klasične filozofije, predvsem Heglovega sistema, ki je privedel k Feuerbachovemu materializmu. Poglavitna med temi pridobitvami je dialektika, tj. nauk o razvoju v svoji najpopolnejši, najgloblji in najmanj enostranski obliki; nauk o relativnosti človeškega znanja, ki nam podaja odraz nenehoma razvijajoče se materije. Najnovejša naravoslovna odkritja – radij, elektroni, spreminjanje elementov – so čudovito potrdila Marxov dialektični materializem v nasprotju z nauki buržoaznih filozofov in njihovim “novim” vračanjem k staremu in gnilemu idealizmu.
Ko je Marx poglabljal in razvijal filozofski materializem, ga je razvil do konca, razširil njegovo spoznavanje narave na spoznavanje človeške družbe. Največja pridobitev znanstvene smisli je bil Marxov zgodovinski materializem. Zmedo in samovoljo, ki sta dotlej vladali v zgodovinskih in političnih nazorih, je zamenjala čudovito sklenjena in zgrajena znanstvena teorija, ki kaže, kako se zaradi razvoja proizvajalnih sil razvija iz ene oblike družbenega življenja druga, višja oblika – iz fevdalnega reda zraste npr. kapitalizem.
Enako kot odraža človekova zavest od njega neodvisno bivajočo naravo, tj. razvijajočo se materijo, tako človeška družbena zavest (tj. različni filozofski, religiozni, politični itd. nazori in nauki) odraža ekonomski družbeni red. Politične ustanove so vrhnja stavba, ki sloni na ekonomski podlagi. Tako npr. vidimo, kako različne politične oblike današnjih evropskih držav služijo za krepitev buržoaznega gospostva nad proletariatom.
Marxova filozofija je dovršen filozofski materializem, ki je človeštvu, še posebno pa delavskemu razredu, dal mogočno sredstvo spoznavanja.
Ko je Marx spoznal, da je ekonomska struktura tista podlaga, na kateri nastaja politična vrhnja stavba, je vso svojo pozornost posvetil raziskovanju te ekonomske struktukture. Glavno Marxovo delo “Kapital” je posvečeno preučevanju ekonomske strukture današnje, tj. kapitalistične družbe.
Klasična politična ekonomija pred Marxom je nastala v Angliji, v najbolj razviti kapitalistični deželi. Adam Smith in David Ricardo, ki sta raziskovala ekonomsko strukturo, sta ustvarila podlago delovne teorije vrednosti; Marx je njuno delo nadaljeval. Njuno teorijo je strogo utemeljil in jo dosledno razvil. Pokazal je, da vrednost vsakega blaga določa količina družbeno potrebnega delovnega časa, ki je potreben za proizvodnjo blaga.
Tam, kjer so buržoazni ekonomisti videli odnos med stvarmi (menjava blaga za blago), je Marx odkril odnos med ljudmi. Blagovna menjava izraža zvezo med posameznimi proizvajalci prek trga. Denar pomeni, da postaja ta zveza vse tesnejša in neločljivo druži v eno celoto vse gospodarsko življenje posameznih proizvajalcev. Kapital pomeni nadaljnji razvoj te zveze: človeška delovna sila postane blago. Mezdni delavec prodaja svojo delovno silo lastniku zemlje, tovarn, delovnih sredstev. Del delovnega dneva porabi delavec za to, da krije stroške lastnega vzdrževanja in vzdrževanja svoje družine (mezda), drugi del dneva pa se delavec muči zastonj in s tem ustvarja presežno vrednost za kapitalista, vir profita, vir bogastva kapitalističnega razreda. Nauk o presežni vrednosti je temeljni kamen Marxove ekonomske teorije.
Kapital, ki ga ustvari delavec s svojim delom, tlači delavca, uničuje male posestnike, obenem pa ustvarja armado brezposelnih. V industriji je že na prvi pogled videti zmago velike proizvodnje, vendar vidimo isti pojav tudi v kmetijstvu: veča se prednost kapitalističnega kmetijstva, uporaba strojev narašča, kmečko gospodarstvo se zapleta v mrežo denarnega kapitala, razpada drobna proizvodnja v drugačnih oblikah, propad sam pa je nedvomno dejstvo.
Z uničevanjem drobne proizvodnje vodi kapital k povečanju monopolističnega položaja združenj največjih kapitalistov. Proizvodnja sama postaja vedno bolj družbena – stotisoči in milijoni delavcev so povezani v načrtni gospodarski organizem, proizvode skupnega dela pa si prilašča peščica kapitalistov. Naraščajo anarhija v proizvodnji, krize, brezobzirni lov za tržišče, negotovost obstoja za množice prebivalstva.
Kapitalistična ureditev ustvarja s tem, da povečuje odvisnost delavcev od kapitala, veliko moč združenega dela.
Od prvih začetkov blagovnega gospodarstva, od enostavne menjave naprej, je Marx zasledoval razvoj kapitalizma vse do njegovih najvišjih oblik, do velike proizvodnje.
Izkušnje vseh kapitalističnih dežel, tako starih kot novih, jasno kažejo vse večjemu številu delavcev, leto za letom, pravilnost tega Marksovega nauka.
Kapitalizem je zmagal povsod po svetu, vendar je ta zmaga samo uvod k zmagi dela nad kapitalom.
Ko je bil strmoglavljen fevdalizem in se je pojavila na tem božjem svetu “svobodna” kapitalistična družba, je postalo takoj jasno, da pomeni ta svoboda nov sistem zatiranja in izkoriščanja delovnih ljudi. Takoj so začeli nastajati različni socialistični nauki kot odraz tega zatiranja in kot protest proti njemu. Vendar je bil prvotni socializem utopični socializem. Kritiziral je kapitalistično družbo, jo obsojal, preklinjal, sanjal o njenem uničenju, fantaziral o boljšem redu ter prepričeval bogate o nemoralnosti izkoriščanja.
Toda utopični socializem ni mogel pokazati resničnega izhoda. Ni znal niti pojasniti bistva mezdnega suženjstva v kapitalizmu niti odkriti zakonov njegovega razvoja niti najti tiste družbene sile, ki bi bila sposobna postati ustvarjalec nove družbe.
Medtem pa so burne revolucije, ki so spremljale propad fevdalnega reda po vsej Evropi in predvsem v Franciji, vedno bolj očitno razkrivale, da je temelj vsega razvoja in njegova gibalna sila razredni boj.
Nobena politična svoboščina si ni priborila zmage nad razredom fevdalcev brez obupnega odpora. Nobena kapitalistična dežela ni dobila bolj ali manj svobodne demokratične podlage brez boja na življenje in smrt med različnimi razredi kapitalistične družbe.
Marxova genialnost je v tem, da je znal prej kot vsi drugi iz tega napraviti in dosledno izpeljati sklep, ki ga uči svetovna zgodovina. Ta sklep je nauk o razrednem boju.
Ljudje so vedno bili in bodo naivne žrtve prevare in samoprevare v politiki, dokler se ne bodo naučili iskati za kakršnimikoli etičnimi, religioznimi, političnimi, socialnimi frazami, izjavami, obljubami interese teh ali onih razredov. Pripadnike reforme in izboljšanj bodo vedno prekanili varuhi starega, dokler ne bodo razumeli, da vzdržujejo vsako staro ustanovo, pa naj bi bila še tako surova in gnila, sile teh ali onih vladajočih razredov. Če pa hočemo njihov odpor zlomiti, imamo na razpolago eno samo sredstvo: v družbi, ki nas obdaja, moramo najti, prosvetliti in organizirati za boj take sile, ki morejo – in po svojem družbenem položaju tudi morajo – ustvariti silo, ki bo sposobna pomesti s starim in ustvariti novo.
Šele Marxov filozofski materializem je pokazal proletariatu izhod iz duhovnega suženjstva, v katerem so dotlej životarili vsi zatirani razredi.
Šele Marxova ekonomska teorija je pojasnila resnični položaj proletariata v splošni kapitalistični ureditvi.
Po vsem svetu, od Amerike do Japonske in od Švedske do Južne Afrike so samostojne organizacije proletariata čedalje številnejše. S tem, da proletariat vodi svoj razredni boj, se prosvetljuje in vzgaja, se otresa predsodkov buržoazne družbe, postaja vedno bolj enoten in se uči pravilno ocenjevati svoje uspehe, prekaljuje svoje sile ter nenehoma raste.