Napisano: 1938
Prvič izdano: Prosvetni odsek Zvezne organizacije Saveza grafičkih radnika i radnica Jugoslavije, 1939
Prepis in HTML oblika: J. V.
Dasi socialno šibkejši del grafične organizacije, je pomožno delavstvo vendar tudi njen važni člen. Zakaj šele z organiziranjem pomožnega delavstva je postala organizacija res popolna, da ne rečemo, idealna, ker združuje v sebi celokupno delavstvo, zaposleno v grafičnih podjetjih. A da je stoodstotna organiziranost razumljiva želja vseh delavskih organizacij, ki pa žal ni, vsaj pri nas, uspela še v nobeni drugi organizaciji, razen v grafični, bo jasno vsakomur, kdor pozna težave in zapreke, ki so jih morale premagati delavske organizacije, preden so dosegle vsaj nekoliko drobcev dobrin, katere uživa zdaj delavstvo.
Vsekako se mora grafično delavstvo za svoj še kolikor toliko znosni socialni položaj, v kakršnem se nahaja danes, v veliki meri zahvaliti ravno tej popolni organiziranosti. Prav zaradi tega tudi svetovna gospodarska kriza, ki je začela leta 1929. majati temelje socialne zakonodaje in rušiti delovne pogoje ter je še povečala nezaslišano veliko brezposelnost med grafičnim delavstvom, ni mogla uničiti tega delavstva, ker je pod okriljem svoje organizacije varno krmarilo skozi vse nevarnosti in v najtežavnejših trenutkih ohranilo svoje socialne pridobitve skoraj neokrnjene.
Pomožno delavstvo, ki predstavlja danes v grafični organizaciji preko štirideset odstotkov njenih članov in članic, se je v celoti organiziralo šele leta 1919. Poprej so bili organizirani le redki posamezniki. In stoprav takrat so bili tudi za pomožno delavstvo v okviru kolektivne pogodbe urejeni delovni pogoji tako, da ustrezajo, razen plač, povsem delovnim pogojem kvalificiranega delavstva. Pomožno delavstvo je postalo enakopraven činitelj v grafični organizaciji in grafična podjetja so morala začeti računiti z dejstvom, da za slehernim pomožnim delavcem in za vsako vlagalko stoji celokupno grafično delavstvo. Zategadelj so se tudi delovne razmere pomožnega delavstva docela izpremenile. Saj je moralo prej, posebno v manjših podjetjih, pomožno delavstvo po navadnem delovnem času opravljati še različne gospodarske in celó gospodinjske posle za svoje delodajalce, ne da bi bilo za to posebej nagrajeno, medtem ko veljajo dandanes tudi za pomožno delavstvo sedeminštirideseturni teden in enaki dopusti kakor za usposobljeno delavstvo, a prekomerno delo se mu mora plačevati s predpisanim poviškom.
Pomožno delavstvo, ki sicer ne opravlja tehničnih del v podjetjih, je pa večidel v njih prav tako neutrpno potrebno pri vseh pomožnih ročnih delih. Za ta dela se uporabljajo predvsem ženske delovne moči. Saj je med tri sto štiridesetimi osebami iz vrst pomožnega delavstva kolikor jih šteje Z. o. SGRJ. v Ljubljani, zdaj dve sto štirideset žensk in le sto moških. Medtem ko so zaposlene delavke vobče z vlaganjem pri tiskalnih strojih, izvršujejo pomožni delavci vsa ostala težavnejša opravila, kakor prenašanje in umivanje sestavkov, izpiranje in montiranje klišejev, brušenje kamnov in bakrenih valjev in njihovo pripravljanje za tisk, potem topljenje svinca za stereotipije in stavne stroje. Ker so poleg tehničnih del, ki jih opravlja kvalificirano delavstvo, tudi vsa ta dela neogibno potrebna, je bilo popolnoma razumljivo prizadevanje za enotno industrijsko organizacijo, ki se je z organiziranjem pomožnega delavstva leta 1919. tudi ustvarila. S tem se je izdatno dvignila udarna moč organizacije, kajti usposobljeno delavstvo je dobilo trdno hrbtenico v zavesti, da v borbi za svoje pravice ne bo osamljeno. Pridobila je pa precej tudi organizacija sama tako v moralnem kakor v gmotnem pogledu, zakaj stoodstotna organiziranost, ideal delavskih teženj, je postala dejstvo. Obenem se je z dotokom članskih prispevkov pomožnega delavstva izdatno ojačila finančna moč organizacije, a pomožno delavstvo je postalo činitelj, s katerim je treba vsakomur vsekdar računiti. Delovni pogoji so se ustalili. Delodajalci so morali priznati pomožnemu delavstvu takšne delovne pogoje, kakršne kvalificiranemu. Individualno nameščanje in samovoljno določanje delovnih pogojev pomožnemu delavstvu sta ostali samo pobožna želja nekaterih nazadnjaških delodajalcev, ki se niso mogli vživeti v nove razmere in se sprijazniti z dejstvom, da so postali hlapci enakopravni mojstrom, ter še niso spoznali, da je doba cehovstva že davno minila in da se patriarhalne razmere nikdar več ne povrnejo.
Pomožno delavstvo se je v novih razmerah kaj dobro počutilo. S sorazmerno nizkimi prispevki za organizacijo si je zajamčilo delovne pogoje ter zavarovalo za primer brezposelnosti in onemoglosti. Z naraščajočo draginjo so se dvigale tudi plače, ne da bi moral vsak posameznik posebej moledovati za to. Pomožno delavstvo je vse težave in neprilike potožilo organizaciji, ki jih je nato avtomatično uredila. V organizaciji je videlo ustanovo, ki bdi nad njim kot skrben čuvar, ter menilo, da je ni nevarnosti, ki bi je organizacija ne mogla odvrniti od njega. Zaradi tega je z veseljem odračunavalo prispevke za organizacijo ter se ni brigalo dosti za to, da bi uveljavilo svoj položaj tudi v njej sami. To brezbrižnost ali zmoto je pomožno delavstvo spoznalo šele, ko so spričo čimdalje večje brezposelnosti naglo naraščale potrebe organizacije, ki jim je mogla zadostovati le z vedno višjimi tedenskimi prispevki. Šele tedaj je pričelo pomožno delavstvo opazovati organizacijo in njeno delo ter hkrati računiti, kaj ji daje in kaj prejema od nje. Silo hitro so bile pozabljene vse pridobitve, ki jih je preskrbela pomožnemu delavstvu organizacija ter jih uživa še danes. Prikazale so se zgolj suhe številke, ki so dokazovale, da je pomožno delavstvo, če se ga vzame kot posebno skupino, preobremenjeno in da more izplačevati organizacija takšne podpore, kakršne prejemajo onemogli in brezposelni kvalificirani tovariši, le zato, ker je število podpirancev iz vrst pomožnega delavstva sorazmerno mnogo nižje od onega iz vrst kvalificirancev. Seveda pa ima tudi to svoje vzroke. Pomožno delavstvo, včlanjeno v organizaciji izza leta 1919., namreč še ni upravičeno do polnih onemoglostnih podpor, katere se pridobe šele po petintridesetletnem članstvu odnosno po tolikoletnem plačevanju članarine. Zato so izdatki iz te postavke za pomožno delavstvo malenkostni. Prav tako pripada izredna brezposelnostna podpora članom in članicam samo takrat, kadar se nahajajo v skrajno slabih socialnih razmerah, tako da se poročena brezposelna pomožna delavka ne more potegovati za to podporo. Ker pa se mnoge tovarišice, ki se poroče ali si poiščejo po daljši brezposelnosti drugo zaposlitev, organizacijskemu članstvu odpovedo, bi pomožno delavstvo svoje podpore potrebne tovariše in tovarišice lahko vzdrževalo z znatno nižjimi tedenskimi prispevki, kakor jih plačuje zdaj.
Želja, izpopolniti in čimbolj zaščititi koristi pomožnega delavstva, je privedla v Ljubljani, Celju in Mariboru do ustanovitve “Klubov pomožnega delavstva”, ki naj bi pobijali neutemeljeno kritiko ter jo skušali, kolikor bi bila utemeljena, uveljaviti. Vendar pa bodo klubi lahko kaj dobrega storili samo, če bodo njih člani in članice pokazali razumevanje za vprašanja, o katerih se sicer v delavnicah obravnava in katera se vsevprek presojajo brez smisla in brez načrta.
Če ogledujemo danes družabni položaj in delovne razmere nekvalificiranega delavstva v drugih panogah ter ga primerjamo z grafičnim pomožnim delavstvom, lahko vidimo veliko razliko med enimi in drugimi. In ta razlika prihaja v dobro grafičnemu pomožnemu delavstvu, ki se mora zahvaliti za to svoji organizaciji. Tega pomožno delavstvo nikakor in nikoli ne sme pozabiti ter gledati samo žrtve, ki jih za organizacijo doprinaša. Res je, da žrtve niso malenkostne, saj znašajo včasi članski prispevki celo dvajset do trideset odstotkov tedenske plače. Te težave, ki jih je svetovna gospodarska kriza pustila na plečih pomožnega delavstva, bo treba vsekako čimprej olajšati, ker se utegne sicer zgoditi, da pomožno delavstvo zaradi njih obnemore. A poiskati se mora kaj primernega, da se to pereče vprašanje zadovoljivo in pravilno reši. Toda rešitev bo moči najti in sporazumno urediti samo, če bo obstajala dobra volja na vseh straneh.
Četudi predstavljajo večino pomožnega delavstva ženske in čeprav je velik del moškega pomožnega delavstva kmečkega porekla in stanuje daleč izven mesta ter nima zato često zadostnega razumevanja za organizacijska vprašanja, bo moralo pomožno delavstvo vendarle posvečati več pažnje organizaciji in pokazati mnogo razumevanja za socialna vprašanja, katerim bo mogla biti organizacija kos le takrat, kadar bo prežel vse člane in članice duh vzajemnosti in samopremagovanja ter se bodo z ljubeznijo oklepali organizacije in ji stavili vse sile in moči na uporabo.
Pomožno delavstvo mora vse bolj in bolj prežeti misel, da ni v organizaciji samo naključno, temveč da spada vanjo po nujni potrebi in zaradi svojih življenjskih interesov prav tako kakor zaradi blaginje celokupnega grafičnega delavstva. Zmagati mora torej zavest, da pomožno delavstvo ni v organizaciji le drobec, ampak da je organizacija enako borbena in varstvena ustanova grafičnega pomožnega delavstva, kakor je taka ustanova za ostalo grafično delavstvo. In tako bo tudi organizacija sama dobivala v vseh smereh svojega delovanja čimdalje bolj svojstvo resnične industrijske skupnosti, ki bo obsezala vse delavstvo istovrstnih obratov. To bo morebiti omogočilo, da bo postajala organizacija kdaj povsem industrijska, da bo namreč združila vse delavstvo od izdelovanja papirja do kolportaže knjige in časopisov.
Zato naj se tudi pomožno delavstvo zaveda, da je bil leta 1919. postavljen temelj, na katerem si gradi svojo bodočnost, ki pa bo takšna, kakršno si bo samo priborilo in zaslužilo.